V splošnem se delitev na levico in desnico nanaša na več vprašanj. Eno bolj pomembnih je, v kolikšni meri zaupati tržnemu mehanizmu in v kolikšni meri državi. Kakšen je odnos do zasebne lastnine? Kakšen je odnos do enakosti oz neenakosti? Kakšen je odnos do svobode? Mislim, da so to temeljna filozofska vprašanja, ki ločujejo desničarje in levičarje.

Začnimo s temi temeljnimi vprašanji politične filozofije, recimo z vprašanjem o enakosti. V diskurzu o enakosti lahko govorimo o treh vrstah enakosti. Na eni strani je enakost rezultatov, ki jo zagovarjajo ortodoksni marksisti, izhajajoč iz tradicije radikalnega egalitarizma: ljudje smo v osnovi enaki in to je treba prezrcaliti tudi v polje ekonomskega. Milejši socialisti oz. levičarji, novi laburisti – če želite, zavračajo vprašanje o enakosti rezultatov. Razlog temu je, da vodi v neučinkovitost. Ta nova levica zato govori o enakosti možnosti. Slednja je pravzaprav tudi stičišče z nekaterimi desničarji, saj je ta lingo, novorek o enakosti možnosti je dopadljiv tudi njim. Sam sicer mislim, da pravi desničar ne more pristajati na enakost možnosti, temveč da je edina enakost, ki je dopustljiva za desničarja, enakost pred zakonom. V tem primeru gre za udejanjanje antičnega ideala izonomije, kar pomeni, da izhajate iz analize gospodarjenja, v kateri je ideja o socialni pravičnosti neuresničljiva.

Levičarji torej prisegajo na socialno pravičnost, pravi desničarji pa razumejo v konceptu socialne pravičnosti protislovje v izrazih. Zakaj? Zaradi tega, ker razumejo proces gospodarjenja kot spontani proces delovanja tisočih kupcev in proizvajalcev, proces interakcije, ki ex ante ne določa razdelitvenih vzorcev. Medtem pa levičarji izhajajo iz ideala, ki je po moji oceni sicer žlahten ideal, ideal socialne pravičnosti, ki ex ante opredeljuje razdelitvene vzorce. Vendar sam menim, da ideal socialne pravičnosti v tržnem sistemu preprosto ni uresničljiv, temveč da je v tržnem sistemu mogoče govoriti le o idealu postopkovne pravičnosti: to je udejanjanja enakosti pred zakonom. Iz slednjega sledi, da v tržnem procesu na koncu dneva niso vsi nagrajeni v skladu s svojimi prizadevanji in posledično tržni sistem ne more biti meritokratski sistem, kar pomeni, da ne nagrajuje v skladu s prizadevnostjo, inteligenco ali podobnim vzorcem, ampak je izrazito amoralen. Amoralen pa ne pomeni nemoralen, ampak preprosto vrednotno nevtralen: tržni mehanizem je samo mehanizem za alokacijo. Potemtakem bi desničarja opredelili kot tistega, ki zagovarja postopkovno pravičnost, medtem ko levičar zagovarja socialno pravičnost, oz. drugače rečeno, desničar zagovarja enakost pred zakonom, medtem ko levičar zagovarja enakost rezultatov ali enakost možnosti.

Prestavimo se v drugo dimenzijo političnega problema, na vprašanje svobode. Menim, da levičarji izhajajo iz pozitivnega umevanja svobode, se pravi, svobode kot opolnomočenosti za. Človek je svoboden takrat, ko je sposoben delovati, ko so mu odprta vrata. Koncept pozitivne svobode tako s seboj prinaša potrebne pogoje za udejanjanje svobode, tej pa so – če vzamem terminologijo Johna Rawlsa – opremljenost s primarnimi dobrinami. To pomeni, da mora imeti posameznik dostop do zdravstvenega varstva, dostop do izobraževalnih storitev, torej do vsega tistega, kar človeka opolnomoči za človeka vredno življenje. Po drugi strani bi moral sodobni desničar izhajati iz obratne definicije svobode, tj. negativne svobode, svobode razumljene kot svobode od nevmešavanja drugih, kar vključuje tako nevmešavanje države kot tudi drugih posameznikov. Če pristajate na to drugo definicijo svobode, iz tega sledi, da si lahko svoboden tudi takrat, ko si reven, materialno prikrajšan; v kolikor ta materialna prikrajšanost ni posledica zavestnega preprečevanja drugih ljudi oz. države. Ta distinkcija se mi zdi zelo povedna, distinkcija med negativno in pozitivno svobodo. Skratka zelo hitro ugotovimo, da obstajajo na idejni ravni zelo velike razlike med levico in desnico.

Žalibog, pa če to prezrcalimo na slovenske razmere, težko govorimo distinkcijah, ki sem jih izpostavil. Zakaj? Zaradi tega, ker prave desnice na slovenskem žal nimamo; temveč imamo zgolj različne pojavnosti socializma; imamo črni socializem (tj. krščanski socializem), rdeči socializem, vijoličasti, oranžni socializem … – gre za variacijo na temo. Mislim, da je politični prostor v Sloveniji precej osiromašen ravno zato, ker se ne razpravlja o teh temeljnih, idejnih razlikah med levico in desnico. To je seveda tudi posledica krize političnega oz. samega razumevanja političnega na Slovenskem, kjer se politika ne razume v smislu spopada idej; v tem antičnem smislu, v smislu poskusov konkurenčnih ideologij, da bi artikulirale pojem dobrega. Sam osebno prisegam na ta antični ideal politike kot sposobnosti artikulacije skupnega dobrega. Sodobne ideologije liberalizma pa so zdrsnile v moralni in politični relativizem, v nemožnost artikuliranja skupnega dobrega in mislim, da ima to pogubne posledice. Če namreč zaradi heterogenosti pogledov in interesov ne moremo priti do nekega minimalnega skupnega imenovalca, potem je cela sfera političnega zaman in lahko govorimo o pojavnosti odprave politike. Mislim pa, da ima odprava politike pogubne posledice za družbo in vodi v družbeno fragmentacijo, v razkroj družbe.

Sam menim, da je ekonomiziranje, torej postavljanje primata ekonomiji in reduciranje vsega družbenega na ekonomsko, pogubno. Politika preprosto ima svojo dimenzijo in ekonomija ji je podrejena in je samo sredstvo za reševanje ekonomskega problema. V 20. stoletju pa smo zdrsnili v to, da je ekonomija postala primarna in politika zgolj odvisna od ekonomije. Politika se tako reducira bodisi na zadovoljevanje interesov – gre za politiko brez romantike, bodisi na urejanje javnih zadev iz vidika sodobne doktrine menedžiranja. Sam obema pojmovanjema politike in političnega ostro nasprotujem, zlasti redukciji političnega na udejanjanje interesov. Res pa je, da ob analizi slovenske stvarnosti človek zelo hitro dobi občutek, da politika ni nič drugega kot udejanjanje interesov.

Kljub temu sam menim, da je izhod iz te brezupne družbene krize povezan ravno z reafirmacijo političnega, s sposobnostjo političnih skupin, da artikulirajo skupno dobro. V spopadu idej je potrebno soočit temeljna ontološka vprašanja, ki so na koncu dneva verjetno v domeni ideologije. Tu se ne smemo slepiti, da je politika pozitivizma možna, da je torej možen diskurz zgolj o dejstvih in ne o vrednotah. Živimo v moralnem svetu, ki je vrednotno opredeljen, in precizna artikulacija vrednostnih sistemov je za politično delovanje ključna. Obžalovati je treba, da si je termin ideologija v 20. stoletju pridobil izrazito negativno konotacijo. Sam temu nasprotujem: ideologija preprosto pomeni vnos morale v razumevanje sveta, ki nas obdaja. Živimo v vrednotno nenevtralnem svetu, ki zaznamuje človeka. Pravzaprav je differentia specifica človeka kot političnega bitja za razliko od drugih bitij ta, da je determiniran z vrednotami. Iz tega sledi, da imajo ideologije legitimno mesto v političnem diskurzu. Ključno pa je, da se znotraj političnih paradigem artikulira in loči ideološki del od neideološkega dela.

Zakaj mislite, da je prišlo do tega, da se kljub tema dvema povsem različnima ideološkima pozicijama, v političnem prostoru ne uveljavlja več teh razlik?

Preprosto zato, ker se je politika reducirala na zasledovanje osebnih interesov. V Sloveniji imamo resnično izrojeno polje političnega delovanja, ker je politika namesto k sledenju skupnega dobra usmerjena k ekstrakciji rent. V ozadju so interesne skupine, ki politiko jemljejo instrumentalno, kot pot k polnjenju žepov – in to je seveda pogubno tudi za ekonomsko učinkovitost. Bojim se, dasmo pri nas vzpostavili sistem, ki ga teorija javne izbire poimenuje »ugrabitev države«, kjer določene interesne skupine zlorabljajo politični in ekonomski institucionalni ustroj države zato, da uzurpirajo ekonomske rente. Ta plenilskost, ki je usmerjena v ekstrakcijo rent, v prerazdeljevanje in ne v ustvarjanja, ima pogubne posledice, ker onemogoča podjetništvo. V Sloveniji v 20 letih samostojnosti nismo vzpostavili institucionalnega ustroja, ki bi bil usmerjen v kreacijo bogastva, ampak je usmerjen zgolj v prerazdeljevanje. To je seveda pogubno za družbo, ker povzroča stagnacijo, saj onemogoča najbolj vitalnim subjektom v družbi – to pa so podjetniki – da bi udejanjili svoje potenciale.

beri dalje ...