Ko prebiram in poslušam vesti in mnenja po zadnjih volitvah: o veselju zmagovalcev, razočaranjih poražencev, nepristranskih, pa tudi pristranskih mnenjih novinarjev in drugih spremljevalcev tega dogajanja, mi misel uhaja stran od tega prerivanja, pritakne se mi želja, prošnja, ki jo je zapisal naš goriški slavček v pesmi Človeka nikar. Družboslovci bi to misel lahko razvili v globlji premislek o človeku, tudi o današnjem volivcu, njegovih hotenjih, njegovih vrednotah in smeri razvoja slovenske države, ki jo lahko pričakujemo od njegovih, naših odločitev. Sam tega ne zmorem, zato sem pesnikovo širino zožil v obvladljiv okvir, v svarilo: socializma nikar!

Foto: Flickr.

To svarilo, ki sem ga izbral tudi za naslov tega prispevka, je po mojem prepričanju upravičeno, še posebej v tem trenutku, saj smo se znašli na robu prepada, pred gospodarskim zlomom, ko moramo najti pravo pot, stran od brezna, ki nas lahko pogoltne in poiskati za naš nadaljnji razvoj ter blaginjo pravo rešitev, ki nas bo uvrstila med uspešne evropske narode, kar seveda zmoremo in si tudi zaslužimo.

V ta blodnjak so nas zapeljali samooklicani krivi preroki že davnega leta 1941 s svojimi neuresničljivimi zamislimi, ki so nam jih vsilili z »ognjem in mečem«, od osamosvojitve naprej, ko smo se odločili za demokracijo in tržno gospodarstvo, pa se sami ne zmoremo sporazumeti za smer iz brezpotja, za naš skupen cilj, ki bi vsem državljankam in državljanom te dežele, še posebej mladim, zagotovil spodobno življenje. Še vedno se ne moremo otresti delitve na enakopravne inbolj enakopravne, ki jim mnoga javna občila pripisujejo veljavo, ki je v resnici prazna malha, taka je tudi vedno bila, navkljub temu pa jo uspešno izkoriščajo, delijo državljanke in državljane in ohranjajo večjo enakopravnost še naprej. Najbrž si tudi sam Orwell ni zmogel zamisliti podobnih sprememb na svoji farmi!

Sam predvidevam, da sta del vzroka človek, državljan in neuresničljiva zamisel, ki nam jo je vsilila revolucija, to je socializem, ki je zmogel mnoge preslepiti, da je umetnost države deliti in prerazdeljevati, ne pa ustvarjati. Socializem je v Evropi neslavno propadel, zahteval je številne nedolžne žrtve, čeprav je bil »demokratičen«, kot ta, ki ga danes ponujajo novi zagovorniki, mladi zagovorniki, ki ga niso doživljali, se z njim večina njih niti ni srečala, zato smejo še verjeti nekdanjim bolj enakopravnim, ki bi svojo predpravico hoteli obdržati še naprej. Vam mladim navdušencem za demokratični socializem bom v tem sestavku predstavil nekaj svojih izkušenj in spoznanj, ki sem si jih pridobil v dolgih letih od njegovega začetka do konca.

Preden pa jih predstavim, sem dolžan, da se vam mladim opravičim, to sem že storil v nekem drugem prispevku, vendar bom ponovil tudi na tem mestu, ker sodi še posebej v ta okvir. Hudo mi je, da postaja domovina vaša krušna mati, ki vam ne zmore ponuditi dela, zato se najboljši odločate za tujino, podobno kot v socializmu, demokratičnem socializmu. Sram me je, da se je to zgodilo. Bil sem priča, ko se je ta »svetla« prihodnost ustvarjala. Vložil sem veliko truda, da bi socializem le uspel. To se ni zgodilo, kar je razumljivo, saj je bila zamisel neuresničljiva. Uničili so ga bolj enakopravni, sami komunisti, saj enakopravni za tak podvig nismo imeli nobenih možnosti!

Prepričan sem, da je nova stranka Združena levica dobrodošla, hkrati tudi poučna in koristna ponudba! Njeni predstavniki so se namreč za razliko od ostalih, tako imenovanih levičarjev, jasno opredelili za svoj program: za demokratični socializem. Ne strinjam se z njimi, strah me je njihove zamisli, vendar spoštujem njihovo odkritost in tudi pravico uporabe vseh demokratičnih sredstev, ki jih nudi veljavna zakonodaja. Druge stranke na tako imenovani levici te odkritosti ne zmorejo, čeprav svoje naklonjenosti vrednotam socializma ne morejo prikriti, še več, s pridom izkoriščajo prednosti, ki so si jih pridobile na osnovi predpravic, ki jim jih je zagotovilo nasledstvo edine stranke v socializmu. Le te stranke bi nas lahko nekega dne presenetile, da z ustavno večino spremenijo ustavo in uzakonijo demokratični socializem! Take odkritosti tudi ni zmogla nikoli komunistična partija, ki je izvedbo revolucije prikrila z osvobodilnim bojem, socializem pa predstavila, ko je imela oblast že trdno v rokah. To je bila grda prevara!

Delitev na levico in desnico pri nas ni skladna s tisto, ki velja v Evropski zvezi. Za nas bi bila primerna delitev na zagovornike revolucije in socializma ter njihove nasprotnike. Nesprejemljivo je dejstvo, da naša socialna demokracija in naš liberalizem zagovarjata revolucijo in socializem, ki nikakor nista evropski vrednoti. Ni mi znano, da bi se stranke na levici kdaj izkazale, da nasprotujejo revoluciji in socializmu, čeprav bi bilo tako očiščenje spodobno dejanje in spodbuda za spravo med zagovorniki in nasprotniki revolucije in socializma. Združena levica je tem strankam odvzela pomemben del volivk in volivcev in jih prisilila, da bodo izbirale in ponudile programe, ki bodo ustrezali osrednjemu delu levo usmerjenih volivk in volivcev, v teh programih pa gotovo ne more biti revolucije in socializma. Dobrodošla Združena levica!

Moja dobrodošlica velja dokler bo stranka spoštovala veljavno zakonodajo, še posebej pa človekove pravice, ki z njenim programom, po mojih izkušnjah, niso združljive. O teh izkušnja bom v nadaljevanju predstavil nekaj poudarkov, ki predstavljajo bistvo razrednega boja in socializma, vsakega, tudi novega in demokratičnega.

Prehod v socializem in njegov konec

Prehod v socializem so izvedli naši revolucionarji prikrito, pod plaščem osvobodilne vojne. Za socializem se slovenski narod ni nikoli odločil, še manj za revolucijo, ki je v usodnih dneh vojne razdelila slovenski narod in povzročila številne nedolžne žrtve, že med samo vojno, še več pa po končani vojni. Slovenskega naroda ni razdelil osvobodilni boj, razdelila ga je revolucija. Ta delitev je bila v teh prelomnih trenutkih nesprejemljiva, sama izvedba revolucije pa zločin nad slovenskim narodom.

Socializem je v Evropi, tudi v Sloveniji, neslavno propadel, njegovo razgradnjo so vodili komunisti. Bil sem priča tem dogodkom. Noben dobronamerni nasvet jih ni mogel prepričati, da je treba tudi ustvarjati in ne le deliti, vztrajali so pri zaukazani zaslepljenosti in neuresničljivosti svojih rešitev do bridkega konca z izplenom velike gmotne škode. Zanjo ni nikoli nihče odgovarjal, podobno tudi niso nikoli nikogar obsodili za nedolžne žrtve revolucije. Zgovoren je vrednostni preobrat: po revoluciji so bili izbranci le revolucionarji, po osamosvojitvi so se prelevili v osvoboditelje in revolucijo zatajili.

Enakost

Enakost je bila ena od ukazanih vrednot, vendar z bolj enakimi in bolj enakopravnimi. Sam ne potrebujem neke vseobsegajoče enakosti, pravzaprav jo ne maram, pričakujem pa enakopravnost pred zakonom, ki pa jo omogoča le demokracija, prava demokracija.

Enakost je ena od pomembnih zablod komunizma, saj je ustvarjala mrtvilo, ki ga nazorno predstavi izgovor: »Ne morem biti tako malo plačan, kot naredim!« Bil je pravilo, ki je preprečevalo podjetnost, pridnost in prizadevanje za uspešnejše gospodarjenje. Naj navedem enega od številnih primerov, kam pripelje takšna neodgovornost. Bil sem tehniški direktor in cela izvajalska veja: vodja vzdrževanja, mojster in skupinovodja so mi predstavili, da bo poseg trajal tri dni. Obvladal sem tehnologijo, poznal načrte, seznanil sem se s stanjem na mestu okvare in ugotovil, da delo lahko opravijo v enem dnevu. Ker tega niso zmogli, sem izbral sam skupino sposobnih in pridnih ključavničarjev, jim predstavil nalogo in poseg smo opravili v osmih urah. Poduk: odpovedala je cela veja odločanja; kar je naše ni vrednota; moje posredovanje je bilo tehnokratsko, vendar mi ga je partija milostno spregledala.

Narava nam ponuja le neenakost, kdo pa si ji želi vendar odpovedati? Najbrž ne tisti, ki so boljši od drugih, gotovo tisti, ki so slabši. Vendar le zakaj? Več bomo imeli boljših, bolj bomo lahko tudi mi slabši napredovali in uspešno tekmovali na svetovnem trgu. Ne se prizadevati za enakost, ceniti in spoštovati moramo različnost in boljše od nas primerno nagrajevati za ustvarjalno delo, ki nam lahko zagotovi napredek in blaginjo. Tega socializem ne zmore, to je do danes uspelo le tržnemu gospodarstvu, ki ga vodijo sposobni, razumni in pošteni lastniki. Tem uspeva zagotoviti tudi človekove pravice, ki so socializmu tuje.

Delu čast in oblast!

Oblast v socializmu je na vsakem koraku poudarjala to geslo, ni pa nagrajevala učinkovitega in uspešnejšega dela, delavk in delavcev tudi praviloma ni nikoli pustila do vzvodov oblasti. Če pa je komu to le uspelo, je bil gotovo eden od »naših«, ki je vedel, »kaj je prav«. To reklo je bilo v resnici slepilo, sprenevedanje in opravičilo za strahovlado, ki je zagotavljala njen pravi cilj: delu čast, njej pa večno oblast.

Notranji sovražnik

Ta seveda ni bil vrednota, je pa za oblast pomenil več kot le vrednoto, opravičeval je razredni boj in prevzemal odgovornost za njene spodrsljaje in zablode. Partijska oblast kot celota ni mogla biti nikoli kriva, vedno so za krivca našli notranjega sovražnika. Ta razvada se je pri naslednikih starih oblastnikov ohranila do današnjih dni.

Geslo »Kdor ni z nami, je proti nam!« je grožnja, ki odseva podobo nasilja in strahu, ki je veljalo za vse, ki so mislili drugače, po potrebi pa tudi za tiste, ki bi si to lahko privoščili. Spomin na ta strah me spremlja še danes, pa podobno kot večina nisem imel nobenih prevratniških nagnjenj.

beri dalje ...