Ko so – po več letalskih nesrečah, ki so si v minulih tednih sledile ena za drugo – v nekem slovenskem mediju naredili med svojimi bralci anketo, kjer so spraševali, če se jim letala še zmeraj zdijo varna, je bilo zanimivo, četudi malce presenetljivo, da je več kot polovica odgovorila, da ja. Streslo me je le ob spoznanju, da se zdi marsikomu strmoglavljeno, sestreljeno malezijsko letalo sicer grozna zadeva, obenem pa nič takšnega, zaradi česar bi se bilo vredno razburjati. Ker pač menda ni ne prvo, ne zadnje…

V zadnjih mesecih mediji domala dnevno poročajo o najhujših oblikah družinskega nasilja. V večini primerov se je partner znesel nad žensko in žal- tudi nad otroki. Dr. Branko Lobnikar pravi, da pri teh, zelo skrajnih dejanjih, gre v glavnem za čustva, ki nekontrolirano izbruhnejo, ko se ljudem sesujejo zgodbe, ki so jih gradili celo življenje, obenem pa niso sposobni, ker se tega niso nikoli naučili, da bi na nek drug, bolj konstruktiven način reševati težke situacije, v katerih so se znašli. Po njegovem gre celo za zelo tipično slovensko vedenje, ko celo življenje nekaj spravljamo na kup in potem, če se zgodi kaj nepredvidenega, ne znamo poiskati drugih poti iz zagat.

Je res v naravi Slovenca, da v kritičnih trenutkih, ko je postavljen pred zid, želi izničiti vse, kar je ustvaril? Mar res drži, da takrat sploh nismo sposobni razmišljati?

Da je nekaterim potem, ko se prebudijo iz megle, tudi žal, kažejo posledice grozodejstev, saj tisti, ki jih povzročajo, največkrat storijo samomor.

”Če jaz nič nimam, tudi drugi od tega niča ne bo nič imel od tega”, pa je, kot kaže, osnovni moto tovrstnih blaznežev.

Smo mi, ki vse skupaj opazujemo od daleč, manj krivi? Večina ljudi je po tihem ali na glas, saj je vseeno, neobremenjena s tem, kaj se hudega dogaja pri sosedih. Povsem drugače je, ko opazimo, da imajo sosedje večjo srečo kot mi, več denarja, večji uspeh v življenju. V teh primerih se v nas naseli zavist, ki nas razžira v onemoglosti in pogosto se ob steklenici piva in brezdelju sovražno ubadamo s pregrešnimi, zlobnimi mislimi, s katerimi sosedove uspehe meljemo v droben prah.

Na žalost smo Slovenci narejeni tako, da potem, ko se nam zgodi nekaj hudega, mrzlično iščemo dežurnega krivca, na katerega bi preložili krivdo ter tudi boleče posledice svoje obremenjene vesti.

Sicer pa smo do nasilja – dokler ne pride do posledic – izjemno tolerantni, tako do tistega, v medsebojnih odnosih, kot v javnosti, v prometu, politiki. Če gre za naše osebne koristi, pa sploh.

Seveda obstajajo inštitucije, ki zmorejo videti nasilje, a žal morebitnim storilcem ne morejo stati za hrbtom 24 ur na dan. Še več: če družba kot takšna pričakuje, da bo država z represivnimi organi reševala družinska in še kakšna nesoglasja, katera bi, prej ali slej, morebiti pripeljala do katastrofalnih posledic, je to zelo narobe.

Nasploh je čakanje na ukrepanje države podobno umiranju na obroke, saj običajno ostanemo praznih rok.

Vseeno moramo biti pravični: četudi vemo, da se v okolju, kjer živimo, dogaja nasilje, pa bi radi ukrepali, se pogosto znajdemo v zadregi pred vprašanjem- kako ter na kakšen način, da jih od nasilneža, navsezadnje, še mi ne dobimo po glavi. So vaške, oziroma ulične skupnosti dovolj močne, imajo dovolj krite hrbte, da lahko storijo nemogoče in ustrezne inštitucije, ki se praviloma res bolj počasi zganejo, prisilijo, da ukrepajo?

Pa se spet pojavi vprašanje, ja, kaj, za božjo voljo, bodo pa storili? Morda poslali ženo in otroke v varno hišo, nasilneža pa čez noč postavili na hladno ob predpostavki, da se bo gospod potem vrnil nazaj, morda še bolj maščevalen in še bolj nasilen?

Zato je pri nas tako, da gasimo le požare, mirno in brez slabe vesti pa gremo mimo, ko vidimo, da je začelo tleti.

Dr. Branko Lobnikar še trdi, da smo Slovenci izrazito nemobilni, bojimo se novega in ko se dva ločita, je za naše pojmovanje normalno, da se sovražita in škodujeta drug drugemu. Z vso močjo se oklepamo starega, na smrt nas je strah vsakršnih sprememb. Delujemo kot družba, kjer imajo glavno in edino besedo starci, ki čakajo na smrt, katero želijo dočakati brez novotarij, lepo po starem in sigurno.

Zmajate z glavo, češ, da se motim? Nikar. Tak, že zdavnaj preživet način razmišljanja veje iz vsake pore našega aktualnega življenja. Dotični se, recimo, mečejo od zgroženosti po tleh, kajti nerazumljivo jim je, da mladi odhajajo na tuje. Ne le po znanje, tudi s trebuhom za kruhom. Pa jim kaj nudijo v zameno? Nič, prav nič. Želijo jih le prikleniti na svoj lasten brezup, ki jim narekuje, da če so pradedje jedli ob nedeljah kurjo juho z nudlčki, jo morajo tudi pravnuki.

Več lahko preberete na blogu Zarečeno.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.