Slovenija je v svetovnem merilu vodilna na nekaterih področjih visoko tehnološkega podjetništva. Imamo eno najboljših podjetij z virtualnimi igračami na svetu, največjo borzo virtualnih valut, največje število projektov za naprave na množičnih platformah in podobno. A hkrati že 5 let povsem ignoriramo to najhitrejše rastočo gospodarsko panogo. Državne spodbude so neučinkovite in zastarele, statistično panoge ne spremljamo, investicije v tovrstna podjetja se zgodijo v tujini in podjetniki se izseljujejo. O tem sem pisal ob isti priložnosti vaši predhodnici, a ni bilo odziva, le še več startupov se je izselilo.
EU v prejšnjem sklicu postavila cilje informacijske družbe v obliki Digitalne agende in celo ustvarila nov horizontalen komisariat za digitalno družbo, hkrati pa Slovenija živi življenje Doriana Graya. Če smo še pred desetimi leti imeli Ministrstvo za informacijsko družbo, je vlada za vlado zmanjševala pomen informacijske družbe, dokler nismo njene vloge zreducirali na Direktorat za informacijsko družbo, ki v bistvu financira državno akademsko omrežje in občasno piše zakone.
Primanjkuje nam ciljev in odnosa, ne denarja. Slovenska zakonodaja na področju informacijske družbe je odlična, ne potebuje sprememb. Prav tako je denarja dovolj, le brezciljno je porabljen. Slovenski državni uradi dobivajo nagrade za digitalizacijo storitev, a nihče ne objavi statistke uporabnosti le-teh. Po vseh standardih uporabnosti so namreč državne in uradniške spletne storitve sila nerodne za uporabo, nekatere celo neuporabne.
Elektronski podpis je že nekaj let uzakonjen, pa se je še vedno s sodišči in uradi potrebno pregovarjati, da ne potrebujejo dokumenta poslanega po faksu, ampak je digitalno podpisana el. verzija dovolj. Na pošti podjetnik ne more dokazati, da lahko opravi poštno storitev v imenu podjetja, če s seboj nima stiskanega izpiska iz Ajpesa, da je res zastopnik podjetja. Še celo državni uradniki si med seboj s kurirji pošiljajo papirje, in s tem zapravljajo denar, državljani pa še vedno v lekarno hodimo z nakracanimi recepti, kljub temu, da si zdravnik to, kar je napisal na recept, vestno vpiše tudi v svoj računalnik in bi brez težav poslal neposredno v lekarno, ali zapisal na zdravstveno izkaznico. Vse skupaj povzroča zamude, napake in slabo voljo. In predvsem jemlje zaupanje.
Infrastrukturo imamo, vedno bi bila lahko boljša, a je zadostna. Vedno boljše povezave ne bodo pomagale, če še obstoječih ne izkoristimo. Zato določanje novih proračunov, financiranje dodatnih kablov in projektov brez ciljev ni dovolj. A ne gre samo za infrastrukturo, gre tudi za vsebino: npr. v digitalno izobraževanje slovenskih učiteljev investiramo skoraj največ v Evropi, a so učenci na dnu lestvice po samozavesti pri uporabi digitalnih tehnologij. Nima smisla vlagati v digitalne vsebine, če se jih ne uporablja. In tako gredo miljoni, uradniki so zadovoljni, ker so investirali, državljani pa še vedno nimajo storitev.
Več lahko preberete na blogu Aleša Špetiča.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
