Pretresen ob meni komaj verjetnih dogodkih sem se v začetku meseca, ki se izteka, odpravil na krožno kolesarsko turo iz Ljubljane na Dob in nazaj. Na poganjanje pedal po vzpetinah in ovinkih prelepe zelene domovine z meditacijo in v čast dveh evidentno po krivem obsojenih in zaprtih osamosvojiteljev, kot molitev za dobro njunih družin in naše skupne Slovenije.
Spominjal sem se obenem in počastil tudi svojega starega očeta-nonota, predvojnega pravnika in sreskega načelnika, doma iz Opčin nad Trstom, ki ga je povojno divjaško oblastništvo in sodstvo, trdno v rokah nekdanjih oznovskih oficirjev in njim podobnih skrajno brezobzirno in kar serijsko metalo iz služb. Enkrat celo z odpovedjo na sam božični dan.
Kaj jim je ta zadržani in nič revolucionarni gospod žalega storil, da so tako pometali z njim? Kot narodno zavedni begunec pred fašističnim zatiranjem si je bil z mlado družino prisiljen iskati službe daleč od domače zemlje in nekje v slavonskih ravnicah mu je bilo pred in med vojno kataklizmo tamkajšnje ustaštvo povsem tuje. Bil pa je v stiskah v veliko pomoč družinam, zlasti otrokom tamkajšnjih partizanov. Nič hudega niti ni hotel njihovi povojni oblasti, naj se intimno še tako z njo ni strinjal. Le delati je želel kot pravnik na način kot je po profesiji in po vesti edino znal. Pošteno in po zakonih. Ne po kakršnihkoli političnih direktivah. Zato sploh ni bil dojemljiv za nasvete in navodila, kakršne so mu delili predpostavljeni, pogosto polpismeni ljudje, ki so mu jih komunisti napravili za šefe in nadzornike. Moj klasično, še v avstroogrski gimnaziji izobraženi nono ni znal niti dobro držati jezika za zobmi, ko so mu oboroženi z »modrostmi« pseudomarksističnih šnelkurzov, citirali floskule o odmiranju države in odmiranju onega po njihovem starikavega prava, ki išče resnico in deli pravico in se pri tem striktno drži zakonov.
Kakorkoli bil očitno benigen in človeško priljubljen, so ga v poklicu gladko in ne enkrat povozili, ker ni želel postati del njihove nove mašinerije, mašinerije revolucionarnega prava, kjer politična motiviranost razsojanja ni eksces, ampak zapovedana vrlina.
Revolucionarnega prava, kakršnega je črno na belem oznanjal recimo Ljubo Bavcon. S tem, ko še vedno in brez zadržkov prisegajo na to sivo, zelo sivo eminenco, si v slovenskem pravu in sodstvu sami izrisujejo svojo v resnici vse manj čedno Dorian-Grayevsko podobo.
Kako je možno, da danes, četrt stoletja po padcu berlinskega zidu in evropskega komunizma, ko smo srečno dosegli svojo državo in jo vključili v demokratični družini EU in NATO, vsaj mene razmere tako usodno in vse bolj spominjajo na pripovedovanja starega nonota, ki sem jih kot otrok s takim zanimanjem požiral? Odkod nam pred oči spet stopajo oživljene podobe časov, stalinističnih po vsebini, četudi titovskih po deklariranju, ko so bila sodišča tudi, če ne predvsem za to, da se režim znebi njim neljubih elementov? So v ustanovah, ki bi morale vzbujati demokratičen ugled in široko zaupanje, kot je tale za nami, res popolnoma prespali, vsaj tako se meni vse bolj zdi, prelomna leta Evrope: 1989, 1990, 1991?
Kako si drugače razložiti odsotnost vsakršnih pregonov, kaj šele obsodb za desetletja flagratnega kršenja človekovih pravic, vključujoč najtemeljnejše, to je nedotakljivosti človekovega življenja, kako nepregon povojnega izvensodnega genocida desettisočev na slovenskih tleh? Kako recimo drugače razložiti prav pobalinska nagajanja, ki jih je bil med sodniki, sodnicami deležen državni tožilec Drobnič, ko je želel obnoviti Rožmanov proces? Kako drugače razložiti, da ob milijardah okradenega skupnega premoženja v zaporih ni nikogar od stotin, če ne tisočev tajkunov in tajkunčičev, razen parih izjem ( recimo dveh gradbenih baronov), ki so jim piramidne igrice pokvarile posledice poka ameriškega nepremičninskega balona in so torej bili ekonomsko gledano že nemočna trupla, preden se jih je kvazipogumno lotilo naše pravosodje.
To naše »vrlo« pravosodje korupcije očitno ne vidi in ne išče med tistimi, ki so včeraj imeli nič in imajo danes vsak milijone na milijone doma, da niti ne razmišljamo o davčnih oazah. Ne vidi in ne išče ga med takimi politiki-bogataši, ki v intervjujih na tujih TV postajah, kjer se jih novinarji očitno upajo vprašati tudi kaj vsaj malo drznega in inteligentnega, izjavi recimo, da njega slovensko sodstvo že ne bo nikoli obsodilo, saj je vendar od nekdaj nasprotoval politiki Janeza Janše. Dal je tako izjavo in preživel, saj je očitno slovenskim medijem, kakršne dominantno imamo, izjava povsem korektna.
No, in ob takem »preganjanju« korupcije se za vrhunec igre absurda naše pravosodje prav v imenu tega pregona loti voditelja opozicije in osamosvojitelja, ga brez konca in kraja, preko treh izkrivljenih parlamentarnih volitev, katerih posledice trpi cela država, sadistično secira, obsoja in zapira. Brez dokazov, da je po krivem vzel en sam evro v lasten žep. Ne, nekdo naj bi mu dal neko strašno obljubo. Ne v njegovo korist, v korist nekoga tretjega. In za to obljubo se ne ve nič, ne kdaj, ne od koga, ne kje, ne kako, ne koliko. Brez najmanjšega dokaza, še več – celo v bolnem prepričanju, da tu sploh ni potrebno karkoli dokazovati.
To, kar počenjajo Janezu Janši, njegovim dragim in celi Sloveniji je nezaslišan škandal in sramota! To je nezaslišana politična zloraba slovenskega sodstva, kakršnega lahko počnejo samo osebe nezrele in nevredne profesionalnega delovanja v sodstvu demokratičnega tipa! Lahko bi zamižali na eno oko ob družinskih zgodbah ljudi z vrhov trenutne sodne piramide, recimo o vlogi pri likvidaciji prekmurskega narodnega voditelja, danes svetniškega kandidata Daniela Halasa, pa o vlogi pri procesu in smrtni obsodbi nekomunističnih akterjev rezistence in oporečnikov Nagodeta in Sirca, lahko bi odmislili hipertrofijo rodovniških povezav z generali JLA, oficirji KOS-a, bogastvo zapisov v preživelih udbovskih arhivih ipd. Saj grehov očetov se naj po uzancah civilizacije ne bi pripisovalo sinovom in hčeram. Je pa upravičeno pričakovat, da bojo ti sinovi in hčere znali potegniti črto in ne ponavljati zavržnih in nečloveških napak preteklosti.
V Evropsko zvezo pač ne sodijo politični zaporniki! Tudi ne ujetniki, kot je bizarno ušlo iz podzavesti voditelju najbolj gledane informativne oddaje v državi. Slovenija si ne sme več dopuščati politično motiviranega sodstva, najmanj očitnih zdrsov v regresijo stalinističnega sodnega tipa. Če Janše ali kogarkoli ne marajo, je to njihova osebna svoboda, ki ne vključuje pravice, da bi ga zato ali celo po navodilih smeli preganjati in mu pristransko soditi.
beri dalje ...