Soočenje z divjino in neokrnjeno naravo, z živalstvom v naravi, doživetje raznih trekingov povsem na severu Amerike… skratka potovanje in avantura brez primere. Vse to sem doživela na dvotedenskem potovanju po Aljaski, kamor sem se odpravila sama, v lastni organizaciji.

Lepote Aljaske se ne da opisati z besedami, pri točkovanju od 1 do 10 bi Aljasko ocenila z 20…potovanje po tem delu sveta je nekaj posebnega, potovanje ki mu ni enakega na svetu.

NEOKRNJENA NARAVA

Vrhovi, vzpenjajoči se iz morja ali prostranih gozdov, morda jezer, rek ali celo ledenikov, zasneženi vrhovi, množica jezer, reke, ki se vijejo v pokrajini tundre ter revnega gozdu, ledeniki, ki počasi izgubljajo svojo prvotno stanje…vse to in še mnogo več je neokrnjena narava Aljaske. Je dežela prostranstev, za mnoge sanje, spomini iz medijev, kateri opevajo lepote Aljaske, je dežela skrivnosti, kateri težko prideš do dna, dežela, kjer sem se počutila zares svobodno, brez kakršnihkoli omejitev sem potovala naokoli in uživala v občutku popolne svobode ter temu neposredne sreče. Zanjo bi lahko dejala, da je zadnje zatočišče tistih, ki še verjamejo, da nekje zares obstaja kraj, kateri lahko da ljudem občutek popolne svobode. Tukaj med to neokrnjeno naravo sem našla vse, kar sem si dolgo časa želela, vse kar je bilo potrebno za to, da sem se zavedala vsak trenutek mojega potovanja, da so to moji najsrečnejši dnevi. Težko je opisati trenutke, ki sem jih doživljala tam daleč na severu, daleč proč od ponorelega sveta, kjer se zares da občutiti, da se je za nekaj časa čas ustavil, vsaj občutek je takšen v primerjavi z tempom našega realnega sveta. Kljub vsemu pa so možnosti v tem prostranstvu prevelike za eno življenje. Meja sta le morje ter nebo. Na začetku sem se spraševala, kako bom lahko vse to zmogla sama, vso to potovanje po divjini, samo dekle…, na koncu pa sem ugotovila, kako bi le lahko živela brez tega, če bi vedela kaj vse obstaja tam zgoraj, jaz pa tega ne bi doživela.

Zanimivo je, da mnogi mislijo, da lahko pokrajino Aljaske doživijo kar doma pri nas, ali pa v sosednji naši severni sosedi. Nobeden pa ne pomisli, ko gre pri nas v gore, bo vmes srečal še mnogo ostalih planincev ali samo sprehajalcev, ko bo šel čez sosedov travnik, jih bo slišal, da uničuje travo, ko bo želel piti vodo iz potoka, reke ali jezera, bo ta po vsej verjetnosti nepitna itd. Na Aljaski pa sem doživela popolno nasprotje vsemu temu.

Drugi del neokrnjene narave pa so živali, katere se z njo odlično zlivajo. Nepričakovano sem na cesti pred seboj zagledala samico losa z dvema mladičema, kateri so mene gledali še bolj čudno, kakor jaz njih. Morda celo za to, ker je bil moj najeti avtomobil živo rumene barve in se ni prav lepo zlival z naravo. Losja družina se je zelo počasi le pomaknila do roba ceste, kjer je veselo planila po sveži travi, jaz pa sem dobila prosto pot za potovanje dalje. Za tem so čez celotno potovanje bližnja srečanja z losi postala nepogrešljivi dogodek dneva. Kljub vsemu pa so mi ves čas daljala ta veličastna ogromna bitja občutek distance oz spoštovanja, saj že samo njihovo obnašanje ob srečanju ti da vedeti, da se jim ni priporočljivo preveč približati. Poleg tega pa je morda na moje mišljenje vplival tudi podatek, da je na Aljaski več napadov losov na ljudi, kakor napadov medvedov. Obnašanje živali na Aljaski mi je dal tipični primerek, da če bi mi ljudje bili prijazni do njih, bi se tudi one nas ne bale. To trditev so mi živali pokazale v znanem nacionalnem parku Denali, kjer se niti ena žival ni bala večjega števila obiskovalcev. Živali tam namreč še niso uspele razviti strahu pred ljudmi, ker so strogo zaščitene. Celo spremljali so nas jeleni ter kojot ob avtobusu, s katerim smo se zapeljali do zadnje točke v park, kamor vodi cesta. Med potepanjem med živalmi, katere mislijo, da so na nek način del nas ter neokrnjeno naravo smo bili mi, ki smo se naključno zbrali skupaj za ta treking redki srečneži eni izmed 30% obiskovalcev, katerim se nam je izza oblakov prikazal mogočen najvišji vrh McKinley. Po telesu sem ob pogledu na to občudovanja vredno goro občutila mravljince, ni pa tudi manjkalo dosti, da bi se mi zasolzile oči.

SEVERNA OBZORJA

Severna obzorja, kakor so poimenovali priljubljeno nadaljevanko, katera je bila posneta v zaradi tega sedaj znanem mestecu Talkeetna je le približek resnice, ki se imenuje Aljaska. Ob vožnji proti znanemu mestecu sem nekaj kilometrov prej zagledala nekaj povsem posebnega. Jazerce ob cesti, na katerem so bili parkirani hidroplani, dve leseni hišici, katerima je na strehi rastla trava, eni celo manjša breza, in takoj sem vedela, da si želim lepote Aljaske videti še iz zraka. Kljub temu, da sem za to odštela 175€ za eno uro, sem še z parimi japončki ter pilotom vzletela na jezercu ter se podala odkrivati lepote iz zraka. Opravičeno rečejo Aljaski »The Last Frontier« – zadnja meja, zares redek del sveta, kjer je še moč videti pokrajino, kakršna je v prvotni obliki. Iz zraka sem videla koliko dejansko je jezer, poleteli smo preko ledenika ter se približali tudi prej omenjeni veličastni gori McKinley, katera se je ponovno delno zakrivala z oblaki. Reke so se neskončno daleč vile po pokrajini, kjer se nato lahko razume, da nekateri veslajo mesece in mesece, da pridejo do želenega cilja, ogromne ravnine z revnim gozdom, dolgi gorski grebeni, kateri se tudi v poletnih mesecih hvalijo s snežno površino. Ena izmed japonk je celo začela jokati, ko je opazovala vse te lepote.

Marsikdo si pod imenom Aljaska predstavlja večni sneg, led, mraz ter pozimi večno temo. To je dežela, ki jo odlično zaznamujeta polarni dan in polarna noč. Ob vožnji po najbolj severnem delu, kamor sem pripotovala, mestu Faihrsbank sem doživela, da je sonce sijalo ves dan. Niti za trenutek ni izginilo za gorami. Malce je čuden občutek za spanje, vendar se ob utrujenosti da tudi to. Ker sem ravno omenila mesto Faihrsbank, katero je drugo največje mesto na Aljaski, ob enem pa sta to edina dva velika mesta, sem v teh dveh mestih opazila velik vpliv Amerike, življenje teče na podoben način, kakor bi v tem svetu bili dve vrsti življenja, eno na podeželju drugo v mestih. Povsem drugače. Človek se je želel nekako udomačiti in s tem je odvzel velik del lepote, mistike in čara severa ter zgradil dva večja mesta. Temu pa so se uprli losi, kateri sedaj žvijo na nek način v sožitju z prebivalci mest.

BOGASTVO ALJASKE

Ni vso bogastvo Aljaske samo neokrnjena narava, kar tudi ne spoštujejo vsi, temveč so tukaj tudi znani zlatokopi ter najdbišča nafte. Preden so Rusi prodali to ozemlje ZDA, se niso zavedali kaj izgubljajo. Sedaj pa se aljaščani veselo ponorčujejo iz njih ter tiskajo na majice napise, da se iz Aljaske da videti Rusija. Novi gospodarji so odkrili neslutene količine zlate rude, kar je pritegnilo mnogo ljudi v to za takrat neusmiljeno in kruto deželo. Le redki so od tega zares obogateli, mnogi so podlegli mrazu ali pa so bili žrtve divjih živali.

V prvi polovici minulega stoletja pa so odkrili še drugo veliko bogastvo te pokrajine, to so veliki zakladi nafte. Čez celotno ozemlje od severa do juga poteka cev, v kateri se pretaka nafta. To je nepogrešljivo doživetje za vsakega izmed obiskovalcev, da si ogleda to znano ter neverjetno dolgo cev.

Bogastvo Aljaske pa so tudi njihovi domačini, kateri sedaj sicer že živijo na sodoben način, vendar še vedno veselo prikazujejo star indijanski način življenja. Med potjo sem nekje ob eni izmed mnogih rek ob počitku spoznala dva domačina, katera sta  nad menoj bila celo bolj presenečena, kakor jaz nad njima. Mnogim ni povsem jasno, da eno samo dekle prepotuje to divjo deželo. Z veseljem sta iz avtomobila vzela njihov znani instrument, country kitaro ter mi zaigrala eno izmed znanih aljaških pesmi. Zveni povsem drugače, vendar se zliva v to pokrajino tudi glasba, ki se je razvila na tem področju. Prijaznost domačinov na Aljaski bi ocenila kot najbolj prijazen del sveta, če ga primerjam z mojimi že mnogimi potovanji. Dali so mi občutek, da so veseli vsakogar, vendar za to ne zahtevajo plačila na vsakem koraku. Drznih voznikov, nervoznih, zmedenih ali zaskrbljenih ljudi ni mogoče srečati nikjer. Zato Aljaska kot ena zadnjih prostranstev neokrnjene divjine predstavlja željo vsakogar, ki v življenju sanja še o čem drugem kakor o standardnem življenju.

Tako so mi domačini predstavili tudi njihove vlečne pse, s katerimi sem tudi imela možnost popeljati z letnimi sanmi. Težko je opistai kako velika je želja teh psov, da imajo čast vleči sani.

Ob vseh teh čarih Aljaske, je še kaj lepšega, kakor pa se pogostiti s sveže pripravljenim lososom?

Sama na potovanju po severu sem se odlično znašla, čeprav je ob začetku bila misel na to »sama po Aljaski« kar malce nenavadna. Na koncu pa sem ugotovila, da je to nekaj posebnega, nekaj drugačnega, kjer si povsem odvisen sam od sebe, delaš kar želiš, greš kamor hočeš…spoznaš precej več ljudi kakor jih, če si v dvoje, imaš pa tudi razne privilegije. Potovanje po deželi polnočnega sonca z prostrano in neverjetno lepo naravo je bilo drugačno, kakršnega se ne da opisati z besedami…

beri dalje ...