Pascal: ”V teh časih
je resnica tako zatemnjena
in laž tako utrjena,
da moremo resnico spoznati le,
če jo ljubimo.”

Pred dvema meseca sem po šlampariji nek račun plačala za 0, 35 € manj, kot bi ga morala. Že v nekaj dneh dobim od dotične firme, ki je bila za 0,35 oškodovana, opomin, da moram ta mega znesek (!!!) takoj pokriti, drugače bo joj!
Ok, si rečem, zakaj vendar ”takoj”, saj 0,35 € ni nobena ”katastrofa”!

Brez slabe vesti počakam do naslednjega mesečnega obračuna, ko pri plačilu položnice upoštevam še ”grozljivi dolg” 0, 35€, zato skupni znesek zaokrožim navzgor – na okroglo, da ja ne bi bilo premalo. ”Pa še volk bo sit, koza pa cela”, si rečem. Naj še dodam, da sem pred tem dobila še en opomin, že drugi po vrsti, za teh nesrečnih 0, 35€! A glavno šele sledi!

Ko so v računovodstvu te (državne!) firme, ugotovili, da sem jim pa tokrat plačala nekaj centov več, kot bi v resnici morala, le-teh niso pustili na moji računski postavki, ampak so mi urno napisali mail, citiram:

”Pozdravljeni,
Včeraj, dne 30.7.2014, smo prejeli vaše plačilo. Plačali ste preveč, zato bomo razliko 0,93 evra vrnili preko poštne nakaznice. Lep pozdrav. S. K., Oddelek računovodstva in financ.”

Nekaj časa sem strmela v ekran, bila sem trdno prepričana, da se mi sanja, a se mi ni. Če odpišem čas, ki sem ga porabila za odpiranje kuverte, nenazadnje tudi za ”izbruh” dobre volje ob tem drobnjakarstvu, se bojim, da se je 0,35 evrov, upoštevajoč tudi bančne provizije, poštne znamke, itd. itd. povsem po nepotrebnem, zelo uradniško in neživljenjsko spremenilo v vsaj 50 evrov!

Umen gospodar, ki ni prisesan na državne jasli, ki mu čas pomeni denar, tak, ki se zaveda, da mora biti pri poslovanju s strankami racionalen, bi naredil drugače: 035 € bi enostavno, brez panike, pripisal k naslednjemu računu, in vsak, ki je kolikor toliko normalen, bi takšnemu ukrepu na ves glas zaploskal.

Ko sem se o teh nesrečnih 35 centih pogovarjala z drugimi, me je osupnilo dejstvo, da to, kar se je zgodilo meni, ni nič posebnega, da se takšne v nebo vpijoče traparije dogajajo tudi drugim. Nekdo od sogovornikov mi je pokazal dokument, ko so ga iz neke podobne, državne firme terjali celo za en sam samcat cent. Človek bi se zjokal, če bi kaj pomagalo.

Pa da ne boste mislili, da sem strupeno kritična do tistih končnih izvajalcev, ki so zadolženi, pa naj stane kolikor hoče, ki mi- v dolgi verigi šefov, podšefov, vodij, itd. itd. pošiljajo grozeče opomine. Oni v bistvu niso dosti krivi, takšne neumnosti pač sodijo v njihov seznam del in nalog.

Ob vsem naštetem so mi besede sr. Igorja Grdine, zgodovinarja, ki je pred kratkim zapisal naslednje, še bolj prišle do živega:” Beg možganov, ki je značilen za vse socialistične dežele, je pri nas že skoraj na ravni, ki zagotavlja nebolečo izgradnjo demokratičnega socializma; stalinski ekološki socializem, za katerega so značilne čistke, bržčas sploh ne bo potreben.”

Bodo, rečeno z drugimi besedami, v Sloveniji ostali zgolj in samo tisti, ki bodo poslušno izvajali najbolj butaste ukaze?!

Več lahko preberete na blogu Zarečeno.