Pri branju osnutka koalicijske pogodbe v nobeni podrobnosti ne moremo mimo njegove temeljne intence – da se Slovenija »vrne« na zemljevid »naprednih demokracij«. Po socialistični demokraciji, ki je bila nekoč najnaprednejša, naj bi se vnovič začela prakticirati demokracija s pridevnikom. Izkušnja pa uči, da se takšna demokracija od brezpridevniške zmerom loči približno toliko kot električni stol od navadnega. V tej perspektivi je zelo pomenljivo, da je TEŠ 6 že zgrajena.

Pri nas koalicijske pogodbe večinoma niso programi dela vladne večine, temveč le ideološki dokumenti, ki omogočajo sestavo kabinetov. Razlog za to je dejstvo, da imajo splošno znani pojmi na Slovenskem precej specifične pomene. Samo en primer! 6. avgusta 2010 nam je Gabi Čačinovič Vogrinčič položila na srce: »Sovražni govor je vedno na desnici, to moramo reči.« Eliminacionistični kriki ljudi, ki sebi pravijo levičarji, so potemtakem le specifični izlivi ekstatične ljubezni – čeprav imajo na mentalno podnebje enak vpliv kot vse tisto, kar smo, če prihaja z desne, dolžni etiketirati kot sovražni govor.

Ker osnutek koalicijske pogodbe omenja tudi ta pojem, je napredna demokracija zelo jasno definirana. Koalicijska carta constitutiva nas ne želi prevarati. Kdor se slepi o njenih ciljih, se le zaradi svoje želje, da bi bil napetnajsten – ali pa živi v strahu. Pouk, da se nasilje izplača – nikogar ne more zares presenečati, da se surovost sedaj kot savanski požar širi po vsej državi – je bil predlani in lani pač zelo nazoren; demonstracije, po katerih je posegel, so Slovenijo spremenile. Ne smemo več biti napredujoča demokracija.

Očitno je še nekaj: pregrešno draga zadeva, ki se ji je v žargonu prejšnje pravšnjosti reklo nacionalni interes, bo sedaj poimenovana javni interes. Ta oznaka je jasnejša, ker se pri nas samo po sebi razume, da pomeni nasprotje zasebnemu interesu. Pa vendar: je splošnejše – bolj množično – res več in boljše kot posamično? Seveda ni. O tem je najbolje poučena znanost: dolga stoletja povsem neodmevna Aristarhova spoznanja so bila pomembnejša kot aklamativno sprejeta Ptolemajeva. Splošno je samo bolj nejasno in manj odgovorno kot posamično.

Za znanost in raziskovanje osnutek koalicijske pogodbe napoveduje zaostrovanje sedanjega stanja. Na teh področjih je Slovenija skorajda že v demokratičnem socializmu, s katerim nam bo na naslednjih volitvah – po prehodni dobi z napredno demokracijo – postreženo kot z mesianistično edino izbiro. Veliki zgodovinski ciklus bo tako sklenjen: zagospodarila nam bo večna vrnitev istega.

Več lahko preberete v Reporterju.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.