Intervju s klasičnim liberalcem: Marko Pavlišič, univ.dipl.inž. računalništva, bivši poslanec DL, podjetnik, ‘tehnofrik’, inženir.

Zakaj ste v predstavitvi bralcem kar dvakrat izpostavili besedo inženir?

Biti inženir je v bistvu POSLANSTVO. Človek, ki je zavezan USTVARJANJU, ustvarjanju nečesa novega. Ki iz sestavnih delov ustvari neko novo kvaliteto. Ko imamo v mislih ustvarjalnost ponavadi pomislimo predvsem na umetnike, čeprav na naše življenje precej bolj vplivajo inženirji. Brez njihove ustvarjalnosti bi bili še vedno v srednjem veku. In za razliko od recimo umetnikov, inženirji prevzemajo in nosijo tudi odgovornost, tudi za človeška življenja. Občudujem ljudi, ki se upajo na koncu podpisati pod načrt letala ali gondole in s tem potem mirno spijo. Majhna napaka v izračunu, in …. In ustvarjanje novega je tudi moje poslanstvo.

Veliko umetnikov najdemo na listah »demokratičnega« socializma in komunizma (npr. ZL), med navdušenci klasičnega liberalizma pa so v glavnem inženirji in mladoekonomisti? Po kakšni logiki?

Ne bi želel, da to izpade kot poveličevanje enih in zaničevanje drugih, ker osebno zelo cenim tudi umetnike, in verjamem, da smo tako eni kot drugi precej bolj enakomerno razpršeni po celotnem političnem spektru, kot se to pogosto vidi. Ampak ja, naravoslovci recimo težko spregledamo dejstvo, da več kot ustvariš ne moreš porabiti, vsaj na dolgi rok ne, med tem, ko je to v virtualnih svetovih družboslovja povsem mogoče. Ekonomija recimo pohlepnega posameznika vzame kot dano dejstvo, tako kot recimo fizik vzame newtonov zakon, družboslovni kolegi pa kot anomalijo, kot žrtev sistema ali celo kot produkt izkoriščevalcev. Da že v osnovi človeka tako pomiluješ, se mi zdi enostavno nevredno človeka.

Na kakšnem področju delate kot inženir in kot podjetnik?

Pred nastopom poslanske funkcije (DL) sem deloval kot podjetnik na IT področju. Delal sem kot svetovalec in arhitekt večjih informacijskih sistemom in spletnih mest. V zadnjih letih v glavnem za multinacionalko CME, ki ima v lasti več televizij v Srednji in Vzhodni Evropi, v Sloveniji recimo POP TV in Kanal A. Pred tem pa sem delal na področju poslovne programske opreme, tako da sem spoznal delovanje velikega števila podjetij, težave s katerimi se srečujejo na davčnem in birokratskem področju. Precej sem se tudi ukvarjal z e-izobraževanjem.

Ob ustanavljanju DL so vas predvsem SDS mediji zelo napadali, da ste eden od ključnih IT mož, katerih glavni cilj je plenjenje države na IT področjih ( t.i. interesne skupine, ki so ugrabile Slovenijo)? Od kje jim to?

Res ne bi vedel. Če boste preverili na Supervizorju poslovanje mojega podjetja (IMEDI d.o.o) z državo, je rezultat prazna množica, nič. To je vedno preverljivo dejstvo. Tako, da so si to gladko izmislili tako kot še marsikaj drugega.

Toda nekje v sredi mandata sem v medijih ujel še nekaj imen med vplivnimi člani DL, ki so prodajali IT opremo državi?

Bilo je nekaj govoric okoli poslov povezanih z enotno vozovnico, ki pa so se vse po vrsti izkazale za neresnične. Je pa svoj položaj v stranki kdo tudi izkoristil v svojo korist in postal nato v stranki nezaželjen. Žal so javna sredstva še vedno prepogosto plen politikov in upam, da bo novela ZDIJZ, ki smo jo sprejeli v našem mandatu, to vsaj malo izboljšala.

Kaj boste pa sedaj delali po poslanskem mandatu?

Z nastopom poslanskega mandata sem obstoječe delo prekinil in v gospodarstvu te delo ne čaka kot je to praksa v javnem sektorju, tako da si moram sedaj poiskati novo delo bodisi v okviru podjetja, bodisi kot navadno službo. Razmere v Sloveniji niso rožnate, vseeno pa ji zaradi družine zaenkrat dajem prednost. Če pa v par mesecih ne bo nič, pa se bom moral obrniti tudi v tujino.

Kakšne izkušnje imate kot podjetnik?

V bistvu imam dobre izkušnje. Podjetje sem ustanovil 7 let nazaj. In to sam, po e-poti. In tudi celotno poslovanje podjetja je potekalo po e-poti. V vsem času sem DURS obiskal samo 1x na začetku. Sam nekih velikih birokratskih ovir nisem srečal. Res pa je, da je šlo pri mojem poslovanju za delo, ki ni regulirano, je brez posebnih omejitev, licenc, dovoljenj in večino časa tudi nisem imel nobenega zaposlenega razen sebe. Pa tudi sicer sem zaradi preteklih izkušenj poznal zakonske obveze.

Kaj pa finančna nedisciplina? Je ta prisotna predvsem pri poslovanju z državnimi podjetji, ki nimajo več denarja za poplačilo izvajalcev?

Tukaj pa nimam praktičnih izkušenj, ker sem posloval z omejenim številom poslovnih partnerjev, med katerimi ni bilo državnih podjetij, in so plačevala v skladu z dogovorom. Le enkrat sem se moral poslužiti izvršbe, in v bistvu se je izkazala kot zelo učinkovita. In znova je šlo vse po e-poti, res pa dolžnik ni preveč “nagajal”.

Kako ste prišli do liberalizma kot tipični socialistični klon v Sloveniji: ali skozi LDS »liberalizem« ali skozi gospodarski liberalizem ( prosti trg)?

Ne eno, ne drugo. Skozi zdravo kmečko pamet bi rekel. Predvsem preko spletnega foruma Financ na katerem smo v tistih časih (10 do 15 let nazaj) zelo kvalitetno debatirali o perečih problemih Slovenije na področju borze, gospodarstva in politike. Šele naknadno sem izvedel, da se tej smeri razmišljanja reče liberalizem. Sam bi to poimenoval zdrav razum. Veliko vlogo pri usmeritvi foruma v to smer pa je imel takratni urednik Financ Črt Jakhel.

O čem ste največ debatirali, kaj je bila rdeča nit te zdrave pameti?

Pomen trga, prostega trga, zdrave konkurence, slabosti centralno planskega gospodarjenja, slabosti monopolov, slabosti hude regulacije na vseh področjih (država se vtika v vse pore naše družbe in v posameznika), postavljanje kolektiva pred posameznika, … In pa komentiranje političnega dogajanja. Takrat je bilo recimo aktualno oviranje vstopa tujega kapitala preko raznih idej, kot so bili recimo skrbniški računi.

Ste se v živo kaj dobili, da bi kaj več naredili, se začeli organizirati?

Ne, takrat je šlo za močno internetno socialno omrežje, ki je Facebook prehitelo za 10 let.

Ali je DL vaše prvo politično udejstvovanje?

V bistvu ne. Če odštejem včlanitev v Demokratsko stranko pred prvimi svobodnimi volitvami v Sloveniji lahko omenim, da smo z nekaterimi somišljeniki želeli postaviti novo stranko – Liberalci. Vendar nismo zbrali dovolj energije, tako da je ideja ostala na nivoju Libertarnega kluba.

Na podlagi česa ste mislili, da lahko kot politik (DL) kaj premaknete na bolje v družbi, kaj spremenite. Glede na to, da je večina državljanov zelo pasivnih in niti voliti ne gredo, kaj šele, da bi pritiskali na svoje politike, da naredijo obljubljene reforme?

Za stanje v družbi smo odgovorni vsi državljani. Sam sem več let kritično pisal o slovenski politiki na svojem blogu (http://imedi.si/blog/jeanmark). Ko pa je prišlo konkretno vprašanje ali sem se pripravljen izpostaviti in kandidirati za poslanca za DZ, tega nisem mogel zavrniti. Ljudje moramo biti pripravljeni stopiti ven iz svojih varnih zavetij v boj za boljši jutri. Ne toliko za nas, kot za naše otroke. Resnici na ljubo posameznik sam lahko naredi bolj malo, ampak z vztrajnim delom se da. V to še vedno verjamem.

Kolikšen % volivcev ste s svojim liberalnim programov pričakovali? Ste imeli analize volilnega trga? Zelo malo ljudi pozna politiko, pa še to v glavnem navijajo kot navijači na tekmah za politične voditelje ( veliki vodja, kult osebnosti), ne za ukrepe oz. programe, ki jih je treba narediti.

Ne, nismo imeli analiz. Začetne napovedi javnomnenjskih raziskav (25% za DL) so bile pretirane. Realno je bilo za pričakovati 10% do 15%. Močan medijski napad na Viranta pa je razpolovil rezultat. Se je pa potrebno ob tem zavedati, da v Sloveniji program za volitve niti ni pomemben, ker se volijo predvsem ljudje, oziroma bolje, šefi strank. Program je pomemben predvsem sekundarno, ker daje stranki neko usmeritev, da ne bega sem in tja, kar bo vedno kaznovano s strani ljudi, ki bolj cenijo stabilnost kot dejansko vsebino.

Koliko je bila DL sploh po ljudeh (dejanjih v vladi) liberalna stranka glede na jasen liberalni program?

Stranko sestavljajo program in ljudje. Vsak nova stranka se neizbežno sreča z loterijo pri izbiri poslancev na volitvah. Stranka je lahko popolnoma drugačna, če so izvoljeni drugi kandidati na isti listi, ker imajo poslanci v vsaki stranki pomembno vlogo. DL bi gotovo delovala drugače, če bi bila med poslance izvoljena dr. Šušteršič ali Tomaž Štih na primer. Zavedati se je potrebno, da stranka lahko svoj program 100% sledi samo v opoziciji, medtem, ko ga lahko izpelje v koaliciji samo delno, odvisno od njene učinkovitosti pri pogajanjih in sklepanju kompromisov. Sklepanje kompromisov z drugimi strankami, pa je zelo težko upravičiti v stranki, ki poudarja individualizem, kjer vsak drugače razmišlja in ima drugačne cilje, ki se še pospešeno razvija in odrašča – zato kompromisi vedno povzročijo v taki stranki burne odzive in veliko nestrinjanja. Slepo čredo ovc je lažje voditi, liberalci pa imamo svobodno mišljenja in s tem velikokrat različna stališča. Nekateri so želeli 100% spoštovanje programa, drugi pa bili zadovoljni z 8%, kolikor smo pač dobili na volitvah. No, resnici na ljubo, je nekaterim bolj kot program bil pomemben položaj.

Kaj so bili glavni vzroki za propad DL?

Eden večjih problemov je bila pomanjkljiva komunikacija znotraj stranke, kjer so se porajajoči problemi hitro pometali pod preprogo in se o njih nismo bili sposobni odkrito pogovoriti. Hkrati pa nismo znali učinkovito odgovoriti na silovite medijske napade. Gledano nazaj je bila naša največja napaka vstop DL v vlado Alenke Bratušek, kar je stranko uničilo. Tudi zato, ker smo ves čas nihali med podporo vladni politiki in podporo programu stranke. In nestabilnost znotraj, se prenese tudi v ravnanje navzven.

Zakaj ste sploh podprli vstop v vlado Alenke Bratušek, glede na popolnoma nasproten program strank, glede na same socialistične »vrednote« ostalih strank?

Osebno nisem podprl vstopa. Poslanec sem postal šele z vstopom DL v vlado Alenke Bratušek in ko je minister postal poslanec Virant, ki je zame izpraznil poslansko mesto. Šele po formiranju vlade sem postal poslanec in član organov stranke, tako da niti znotraj stranke nisem nikoli glasoval o vstopu v to koalicijo. V času nastopa poslanske funkcije sem veliko razmišljal o izstopu iz stranke, sploh ob dvigu DDV, s katerim se nisem strinjal in zanj tudi nisem glasoval. A sem se odločil, da se bom raje boril, da bom znotraj stranke skušal narediti preobrat v bolj liberalne vode. Če drugega ne, sem potem znotraj stranke prepričal več ljudi, da nismo podprli ponovnega dviga DDVja. Je pa tudi za to, se pravi za pridobitev ustrezne moči znotraj stranke, potreben čas. Za mene osebno, bi bilo veliko enostavneje, če bi takoj izstopil iz poslanske skupine in bil samostojni poslanec. Vendar potem ne bi mogel narediti tudi marsikaj koristnega, čeprav je bilo to v glavnem omejeno na preprečevanje še večjih neumnosti.

Velikokrat ste glasovali drugače kot je pričakoval vaš šef Virant?

Bolje rečeno drugače kot je pričakovala koalicija, ker Virant sam v bistvu ni imel nikoli problemov z drugačnimi mnenji. Kot so mi povedali, je tudi on sam kot poslanec pogosto glasoval “svojeglavo”. Recimo lep primer je bil, ko se je on zmenil s sindikati glede povišanja RTV prispevka v zameno za varčevalni paket. Ker pa to nekako ni prišlo do mene, sem pač na odboru glasoval kontra, prepričal še poslanko Desusa in pač naredil koalicijsko “štalo”. In logično, da je bil jezen. Ampak je tudi čisto lepo sprejel lekcijo, da mora pač povedati še komu drugemu kaj in zakaj se je kaj zmenil. Res pa je tudi, da sem bil takrat še pač popoln novinec v politiki.

Skoraj na vseh področjih v Sloveniji zelo manjka liberalizem? Čemu ste vi dajal prioriteto kot poslanec?

Posameznih zadev nisem podpiral na osnovi tega, ali so liberalne ali ne, ampak ali so v danem trenutku, v danih razmerah po mojem prepričanju ustrezne in primerne ali ne. In, ker se v parlamentu večinoma obravnava predloge vlade, je jasno, da prav veliko liberalnih idej ni prišlo na naš dnevni red. To je recimo eno od bolj žalostnih ugotovitev. Da pač tudi delo parlamenta v veliki meri diktira vlada. Seveda ima vsak poslanec možnost vlagati predloge zakonov, ampak praviloma temu ni tako, če pa že je, pa praviloma takšni projekti ne uspejo.

Kje bi pa po vaše morali bolj liberalizirati sistem v Sloveniji?

Na področju zdravstva se še vedno ukvarjamo s tem, kje naj država zgradi bolnišnico, kako naj jo opremi, kdo jo bo gradil. Morali pa bi se preusmeriti od zagotavljanja javnega sistema v zagotavljanje zdravstvenih storitev, ki jih financiramo skozi solidaren sistem. Da je pomembno da je operacija kvalitetno opravljena, ne da jo opravi javni uslužbenec. Če bi zavarovalnica, še bolje pa več konkurenčnih zdravstvenih zavarovalnic, za svoje zavarovance kupovala storitve na konkurenčnem trgu, bi konkurenca poskrbela za nižje cene in boljšo kvaliteto storitev. Veliko denarja izgubimo pri slabi izkoriščenosti drage medicinske opreme, slabi izkoriščenosti prostora bolnic in zdravstvenih domov ter zdravnikov in osebja. Prepričan sem, da bi za isti vplačan denar zavarovancev lahko z bolj liberalnim sistemom zdravstvenega zavarovanja dobili zavarovanci kvalitetnejše, dostopnejše in cenejše storitve.

Toda monopolno prepričanje v Sloveniji je, da je denarja v zdravstvu premalo, saj je vplačil manj, kljub temu ljudje hočejo več storitev, starajo se, nova tehnologija je draga. Da ne govorimo o plenilskih interesnih skupinah ( mafijah), ki iz zdravstva črpajo velike količine denarja.

Denarja v zdravstvu je dovolj! Le izjemno neučinkovito je porabljen. Če pogledamo konkretne podatke, vidimo, da je oprema slabo izkoriščena, prav tako pa tudi zdravniki glede na primerljive EU države.

Cene zdravstvenih storitev tudi niso transparentne, stranke ne moremo primerjati cen, ne kvalitete storitev, in na podlagi tega ne moremo izbirati? Hkrati zdravila povsod po Sloveniji stanejo enako in imajo večkratnik cen v tujini?

Zobozdravstvo se je v zadnjem desetletju večinoma sprivatiziralo in izločilo iz javnega sistema. Praktično ne poznam več človeka, ki ne bi hodil k zasebnemu zobozdravniku. In to se je zgodilo brez nekega usklajenega načrta preoblikovanja. In za rezultat bi težko rekel, da je slab. Osebno se obiska zobozdravnika ne veselim. Ampak odkar sem pri zasebniku, grem skorajda z veseljem. In ja, lahko primerjaš ceno in kvaliteto. Manjka samo še to, da bi tudi zasebnemu izvajalcu zavarovalnica iz zavarovanja plačala toliko, kot bi za isto storitev plačala izvajalcu v javni zdravstveni mreži. Ker sedaj je glavna slabost te rešitve dejansko to, da te storitve plačujemo iz svojega žepa, ne glede na to, da smo zdravstveno zavarovani. In z večjo konkurenco, bi cena storitev padla. Kar bi pozitivno vplivalo tudi na stanje zdravstvene blagajne. Bojazen, ki se ob tem poraja pa je, ali ne bi število storitev, ki več ne bi bilo kontrolirano preko čakalnih vrst, preseglo sposobnosti zdravstvene blagajne? Naj si odgovori kar vsak sam, kako humano je, da človek zaradi stanja v javni blagajni ni deležen zdravstvene storitve, ki jo potrebuje. Nepotrebnih storitev pa itak ne sme kriti javna blagajna.
Cena zdravil je pa posledica tega, da pač racionalno ravnanje ni potrebno. Če ti plačnik plača vse kar mu predložiš, se pač ne boš ukvarjal z optimizacijo. In ne, ne bom omenil korupcije. Ampak lahko si mislite, da je takšen sistem idealno gojišče zanjo.

beri dalje ...