Skorajšnja leva koalicija (SMC, DeSUS, SD) najbrž ne bo prinesla ustavno-revolucionarnih sprememb v državi, kar je pravzaprav pričakovano, glede na to, da stanje duha social(istič)nosti tega niti ne narekuje, poleg tega pa se kolektivistični duh naroda razlega na oba politična pola.
V 2. členu slovenske ustave je določeno, da je Slovenija socialna država, ne piše pa, da je Slovenija svobodna država. V nadaljnjih delih ustave je sicer opredeljenih cel kup svoboščin (t.j. pravic), ki pa jih same po sebi ne gre enačiti s svobodo. Ustavni pravniki pogosto razlagajo, da je eden problemov slovenske ustave že ta, da je kratka in s tem manj jasna, kar pušča širok prostor za njeno interpretacijo. Vendar je v povezavi z 2. členom v 50. členu jasno določeno, da je država tista, ki ureja obvezno zdravstveno, pokojninsko, invalidsko in drugo socialno zavarovanje ter skrbi za njihovo delovanje.
Socialna država je nujen in pomemben temelj sodobne države. Zagotovo, vendar to nujno ne zahteva, da v prosto-tržni družbi država kot edina oz. samooklicana zagotavlja socialnovarstvene mehanizme. Ko kakšen politik izjavi, da se bo njegova stranka zavzemala za socialno državo zavedno ali nezavedno misli v duhu social(istič)nosti, da bodo oni (planerji) namesto in za nas (ljudstvo) planirali gospodarsko in socialno politiko. Država s tem, ko pobere visoke davke in prerazdeljuje dohodke, ne izpade le socialna, temveč tudi dobrodelna, čeprav je najbolj dobrodelen »zlovešči kapitalist«, ki veliko ustvari in zasluži.
Davki in druge obvezne dajatve so po naravi prisilne dajatve. Pobrane so za to, da bi država z njimi financirala javne potrebe oz. potrebe, ki niso primerne za individualno financiranje, t.j. njene najbolj osnovne funkcije (varnost, red in mir). Nadalje bi naj država javno financirala tudi nekatere druge potrebe (npr. izobraževanje), ki pa v svojem bistvu niso v domeni javnega, čeprav v Sloveniji velja nasprotno prepričanje. Strah pred svobodo, privatizacijo in individualno pobudo državni planerji zlahka izkoriščajo in zavajajo, da so za razkroj javnega krivi interesi kapitala in zasebnega. Prosto-tržna družba ne temelji na »zloveščih kapitalistih«, temveč na svobodnih podjetnikih, medtem ko ustvarja državni intervencionistični kapitalizem gospodarske monopole in rentne protekcionizme, ki se skrivajo za javnih interesom.
Čeprav je davčni sistem formalno ločen od sistema socialne varnosti, je dejansko z njim prepleten (olajšave) in sledi duhu socialnosti, ki ga iz stekleničke političnih idej spuščajo spretni planerji in mediji. Davčna politika presega svobodne demokratične okvirje financiranja javnih potreb, v kolikor je njen cilj zmanjševanje dohodkovne neenakosti. Prisilne dajatve so legitimne le toliko, koliko so nujne za financiranje javnih potreb, kamor pa zmanjševanje dohodkovne neenakosti ne spada. Če so visoki dohodki in dohodkovna neenakost resnični problem, potem prenehajte gledati razne messije, deepe, itd. Res, da niso tako zaslužni kot npr. bolničarke in vzgojiteljice, vendar ima vsaka usluga oz. biznis svojo ceno.
Če bi dosledno upoštevali načelo enakosti, potem bi uvedli enotno davčno stopnjo ali pa vsaj socialno kapico. Zvišali bi spodnjo mejo davčnih odpustkov, za pomoči potrebne pa bi dodatno uvedli negativne davke skozi socialnovarstvene transferje. Ali ni bolj krivično nekomu vzeti 50 % bruto plače kot je krivično samo dejstvo, da imajo eni več in drugi manj? Ali ni krivično tudi to, da se pustite predalčkati in zasvajati planerjem razrednega boja? Tako se boste težko otresli svoje razredne etikete in le stežka verjeli, da bi lahko bilo drugače.
beri dalje ...