To vprašanje je danes zelo aktualno, in kakor se morda čudno sliši, je vprašanje preživetja. Starejše generacije, ki so okusile krivice druge vojne in zlagana socialistična desetletja po njej, bolj kot kdajkoli iščejo sogovornika, razumevanje in olajšanje, toda teh ni in ni od nikoder. Trenutne razmere v družbi in politiki marsikoga od starejših ljudi utrjujejo v prepričanju, da nikoli ne bo drugače in da proti tako močnemu (da ne rečemo kaj hujšega: perfidnemu, manipulativnemu, zločinskemu) nasprotniku, ki drži roko nad mediji, ne moreš storiti veliko. Res je sicer, da si starejši ljudje te svoje drže ne bodo priznali, ker se je največkrat tudi ne zavedajo, toda to še ne pomeni, da se občutek, da smo vsi skupaj spet ujeti in nemočni, vztrajno in zanesljivo ne prebija na površino; in da ne bomo kmalu spet začutili, da smo žrtve sistema. Kar je gotovo zelo slaba drža, dolgoročno morda najslabša od vseh, ker nas ne spodbuja k temu, da bi naredili kak korak naprej na tistih področjih, ki so za nas najtežja in nova. Saj veste, žrtev ima vedno prav in ker ima prav, ji ni treba nikogar poslušati niti razumeti. In lahko si vzame ves čas, kar ga je, da pojasnjuje svojo zgodbo in razlaga svojo krivico. In lahko celo stori kako novo krivico in ji ni treba biti žal, ker je bila ona prva žrtev. Tako nekdanje žrtve hitro postanejo storilci, o katerih je nekdo resignirano rekel: Vsi smo žrtve bivših žrtev.
Druga plat tega ponovnega občutka, kako so nas opeharili in kako smo nemočni, da bi kaj spremenili, je, da bolj kot kdajkoli težko prenašamo vsakodnevne frustracije in drobne težave. Ko nam na primer nekdo kaj grdega reče. Če bi prej zamahnili z roko in šli naprej, se zdaj z boleče jeznim in prestrašenim in nato ogorčenim pogledom zazremo vanj in si mislimo, »kako daleč je prišlo hujskanje in sovraštvo v našem narodu«. Kar je sicer lahko čisto res, ampak če smo iskreni, bomo morali priznati, da je naš patetični odziv pretiran, da so čudaki tudi v drugih družbah, ki niso izšle iz socializma, in da politika pač ne more biti vsega kriva. Ker smo razboleni, nas vse prizadene, in to je vse. Kako si bomo to bolečino razlagali, pa je zelo poljubno in lahko tudi zelo oddaljeno od resnice. Lahko da je kriva politika, ampak bistveno bolj verjetno je, da ni. Ampak še bolj bistveno pa je tole: ker smo potisnjeni v pasivnost in čakamo in ker naše potrebe po tem, da bi nas kdo razumel in nam dal poguma, naraščajo, nimamo posluha za nikogar drugega. Še bolj smo izolirani in sami. In to je tudi delni odgovor na naše vprašanje iz naslova: mladih stare travme ne zanimajo zato, ker so se v starejši generaciji nakopičile ali ponovno prebudile do te mere, da ta generacija rabi takojšnjo pomoč, te pa ji mladi ne morejo dati. Zato se starejši nanje potihem jezijo, jih gledajo postrani in slej ko prej odženejo. In če so taki, jasno, ne zanimajo nikogar. V svoji bolečini in stiski so se od mladih izolirali in ker ne verjamejo več, da bi jim mladi morda vendarle hoteli prisluhniti, jih že vnaprej kritizirajo in se obešajo na najmanjše njihove napake. Te so zanje samo dokaz, kakšni so ti mladi in opravičilo za to, da jih odganjajo.
Drugi del odgovora je bolj enostaven: mladih pretekle krivice in travme ne zanimajo, ker so pretežni del svojega časa obrnjeni vase in v sedanjost, celo kratkoročno sedanjost, in ker si v prvi vrsti želijo izboriti mesto med vrstniki. Iz teh virov prihaja v njihov svet vsak trenutek dovolj izzivov in problemov, da zapolnijo ves njihov čas in energijo. Posrkanost mladih v vsakodnevni tok življenja redno povzroča sive lase starejši generaciji. Čeprav ta nekako razume, da v teh časih mladim ni lahko, in da se morajo mladi osamosvojiti in začeti nanovo, to načelno razumevanje še zdaleč ni dovolj, da bi se generaciji zbližali. Problem ni v različnih potrebah ene in druge generacije, ampak v tem, da so te potrebe podobne (na primer potreba po stiku, razumevanju, tolažbi ali opori), a jih prav zato ni mogoče potešiti naenkrat, ker so se prebudile na obeh stranem hkrati in izjemno močno. Kdo naj prvi posluša koga in kdo naj prvi komu nudi oporo, ko pa bi vsak hotel biti prvi.
Starejši ljudje bi želeli imeti v mladih sogovornika, ki bo poslušal njihove izkušnje in nasvete in jih, če se le da, upošteval in tako poskrbel, da bodo oni mirnejši in z manj skrbmi. Tu gre torej za tipične potrebe starejše generacije po razumevanju, sprejetosti in tolažbi, ki pa jih navadno ljudje ne izrečejo in se jih ne zavedajo, ali si jih ne priznajo. Rezultat tega je, da se mladi ne vračajo ravno pogosto domov ali pa zelo na kratko, kratki pa so tudi njihovi odgovori na vprašanja o tem, kaj počno in kako jim gre. Tudi mlajša generacija enako močno kot starejša pogreša sogovornika in to vrsto let, praviloma kar od začetka pubertete dalje, kar pomeni, da je zanje prehod v odraslost v prvi vrsti čas, ko so v svojem otroškem doživljanju sami, si želijo biti sami in stvari reševati sami, a hkrati še nimajo dovolj opore med vrstniki, da bi se lahko povsem zanesli nanje. Ta čas ima seveda svoj namen: postavljanje na lastne noge je možno le, če človek začuti, kako je biti sam, kaj pomeni zanesti se nase in kaj zmore sam. Na eni strani imamo torej starejšo generacijo in njihovo bolj ali manj nepotešeno potrebo po tem, da jih mladi s svojim ravnanjem in odgovori pomirijo. Na drugi enako nepotešeno potrebo mladih, da bi se kdo zanje iskreno zanimal in jim dal ob sebi dovolj prostora, da bi si lahko začeli urejati svoj notranji svet in se pripravili na vstop v svet odraslih. Ampak te težave generacij so povsod in nimajo nujno zveze s politiko. Vedno starejši ponujajo nasvete in iščejo oporo pri mlajših, ki bi sami rabili oporo in pogum za vstop v svet, medtem ko jih skrbi in nasveti starejših vlečejo nazaj domov in zbujajo dvom v lastne sposobnosti.
beri dalje ....
Komentarji (1)
Aug 29, 2014
0
Komentar je dober, analitičen, temelji na dejstvih. Ampak... Po drugi strani je nezanimanje mladih za vse, kar je bilo, izjemno neproduktivno, verjetno celo nevarno. Kajti SAMO tisti, ki je na kugli (recimo) 50 let in več, lahko potegne neke vzporednice, primerjave in ima neka (pustimo sedaj to, ali so prava, napačna, ali celo zblojena) mnenja. In mnenja so vsekakor rezultat opazovanja, analiz in še česa. DALEČ NAJSLABŠE pa se je zanašati na SAMO 5 ali 10 let opazovanja življenja okoli sebe (20, 25 letniki). Še slabše pa se je nekritično zanašati na google, ki naj bi povedal in pojasnil vse, v resnici pa ne ve nič! Je butl, kot sem že večkrat napisal.