Lepega sončnega popoldneva tečem skozi borov gozdič in ob makadamski poti zagledam partizansko spominsko ploščo. Nekaj na njej me zmoti, in ko si jo pobliže ogledam, opazim, da manjka rdeča zvezda. Pred mano stoji le kos brušenega kamna z izpisanim imenom in priimkom ter letnico rojstva in smrti padlega borca. Ničesar več, nobenih simbolov, niti komunističnih, niti katerikoli drugih. Seveda, na Poljskem sem, v deželi, ki je prav tako kot Slovenija še nedolgo nazaj spadala v vzhodnoevropski komunistični blok, za železno zaveso, in kjer je režimska simbolika v preteklosti igrala podobno propagandno vlogo kot pri nas. Če dobro pomislim, je izpeti totalitarni sistem na tukajšnjih tleh pustil še večji pečat kot v Sloveniji, in sicer tako na prebivalstvu kot tudi na gospodarstvu in še na marsičem. Prav zato, se morda na prvi pogled pri nas zdijo toliko bolj presenetljive vse tiste rdeče zvezde na obeležjih in ne nazadnje tudi ulice, ki nosijo svoje ime po Titu ali Kardelju in drugih »kumrovških doktorjih« ter navsezadnje tudi vsi tisti kipi, postavljeni v čast ustrezno ideološko obarvanih borcev, ki še vedno z zanosom pozirajo na javnih mestih, predvsem na nekaterih trgih in v parkih. Nasprotno pa na Poljskem kaj takšnega skoraj ni mogoče pričakovati, še posebej ne na političnem parketu, saj stranke s socialistično ideološko podlago tam nimajo prav velikih možnosti za uspeh. Rek »A na drzewach zamiast liści będą wisieć komuniści.« (»Na drevesih pa bodo namesto listja viseli komunisti«) po mojem mnenju kar precej barvito in sočno slika vsesplošno antikomunistično vzdušje na Poljskem.
Seveda tudi tam na severu obstaja kakšna »rdeča oaza«, med katere se pogosto prištevata mesti Sosnowiec in Częstochowa, vendar gre bolj za osamljene izjeme kot pa neko pravilo. Od kje pri Poljakih izhaja takšna alergija na praktično vse, kar je povezano s komunizmom in kaj botruje temu, da so pogledi na polpreteklo zgodovinsko obdobje med slovenskim prebivalstvom precej drugačni? Prepričan sem, da je stvar zelo kompleksna in zapletena, zato bom poskušal predstaviti le določene vidike, ki bi lahko vsaj za spoznanje odstrli tančico razumevanja te tematike. Če se za začetek ustavimo pri naših slovanskih bratih, ne moremo mimo dejstva, da poljska tla še vedno pomnijo vse tiste vladarje, ki dandanes počivajo v zgodovinskem srcu njihove nekdanje države – na gradu Wawel v Krakovu. Mnogi med njimi so se zapisali v zgodovino kot pogumni bojevniki, osvajalci ozemelj sosednjih držav, graditelji mogočnih mest, predvsem pa politiki, ki so s svojim vplivom in delovanjem usmerjali tok evropske zgodovine. To so bili možje, ki jih ne pomnijo zgolj zaprašene zgodovinske knjige, marveč so se s svojo pomembnostjo, sijajem, imenitnostjo, predvsem pa vlogo voditeljev poljskega naroda zapisali globoko v ljudski spomin.
Narodno identiteto ljudstva na južni strani Alp pa so v precejšnji meri gradili razni vinjeni kulturniki, ki navkljub svojemu velikanskemu doprinosu in pomenu za slovenstvo le stežka predstavljajo tisto pravo trdnost zavesti slovenskega naroda in občutek, da so ga nekoč vodili mogočni ljudje, ki so svoje sledi za vedno pustili na zgodovinskih zemljevidih v obliki kneževin, kraljevin ali celo cesarstev. To vlogo bi stežka odigrali že pred tisočletjem pomrli slovensko govoreči karantanski knezi, ali pa pozneje Celjski grofje. In če še malo pobrskamo po skromni zbirki »slovenskih« monarhov, nam preostane kvečjemu še kralj Matjaž, ki že stoletja »meditira« skrit nekje pod Peco in prej spominja na kakšnega tibetanskega guruja, kot pa resničnega vladarja. Redko svetlo izjemo lahko predstavlja general Rudolf Maister, ki ga je po njegovi vlogi za slovenski narod mogoče primerjati s slovitim poljskim generalom Józefom Piłsudskim. Oba se odlikujeta s presenetljivim pogumom, narodno zavednostjo, bojevitostjo in neomajnostjo pri obrambi meja svoje domovine in vrh vsega sta delovala skoraj istočasno. Vendar to nekako ne zadostuje. Zdi se, da manjka tisti pravi temeljni kamen, na katerem bi bilo mogoče zares utemeljiti svoj narodni ponos. Protetično vlogo so v tej slovenski situaciji odigrali partizani s pobožanstvenim Titom na čelu, ki je na neki način nadomestil naš primanjkljaj slovitih vladarskih rodbin, saj ni bil le absolutni vladar Jugoslavije, marveč je slovel tudi kot pomemben voditelj 3. sveta, prvi med množico »enakih«, po svoji pomembnosti skoraj nekakšen »neuradni cesar«, ki si je poleg oblasti nad mnogimi jugoslovanskimi narodi, združenimi pod žezlom svoje avtoritete pridobil tudi omejeno »kolonialno« oblast nad zajetnim delom sveta.
Poljaki imajo kralje, Slovenci pa gverilce, ki malce spominjajo na legendarnega Che Guevaro. On se je skrival po kubanski džungli, naši junaki iz 2. svetovne vojne pa so se potikali po hribih in dolinah, med smrekami, borovci in bukvami. Po vojni so še dolgo časa zmagovali in umirali v osnovnošolskih berilih ter pravljicah za otroke ali pa se razkazovali na raznih borčevskih proslavah, dokler niso naposled opešali s prihodom strahotnih razkritij povojnih grobišč, minevanjem časa in nasploh spremenjeno družbeno-politično situacijo v državi. Izgleda, kot da je narod, ki je mrzlično iskal svoje junake in voditelje, totalitarno ideologijo sprejel za svojo v sklopu osvobajanja izpod okupatorja, ki je v preganjanem Slovencu prebujal kompleks izkoriščanega tlačana in grenke spomine na fevdalno obdobje. Zdi se, da si je neki politični sistem uspel utreti pot do srca slovenskega naroda in spretno izkoristiti njegove čustvene hibe za svojo zmago, ki je brez tedanjih vojnih razmer verjetno nebi izbojeval. Verz neke borčevske pesmi »Šivala je deklica zvezdo, oj, zvezdo rdečo kot kri, in zraven si pela je pesmi, oj, pesmi svobodnih dni« v enem dihu ponuja tako svobodo kot tudi neko konkretno ideologijo, s pomočjo katere naj bi bila prva dosežena. Kot potrditev te teze lahko služi zadnja kitica iste pesmi: »Le šivaj si deklica zvezdo, in zraven veselo zapoj, saj črnim fašistom, gestapu, prisegli krvavi smo boj.« Neka druga borčevska pesem pa pravi: »Na juriš, na juriš, na juriš! Krik borcev vihra skozi hoste, sovragove vrste so goste. Udari, navali, usekaj, izpali! Na juriš, o-hej, partizan, pred tabo svobode je dan! Na juriš, na juriš, na juriš, požgimo vsa gnila drevesa, zemljo spremenimo v nebesa …« Te besede so se izkazale za preroške. Iz blata proletarskega razreda je vstal odrešenik Josip in zatirano delavsko rajo iz podaljšanega nemškega fevdalnega jarma povedel v »jugosocialistični raj«. Revolucija potuhnjena za osvobajanjem izpod okupatorja je tako prinesla socializem vrhunske kakovosti, okrepljen z nacionalnimi čustvi in oplemeniten z lovorikami zmage iz 2. svetovne vojne ter s prezirom do zunanjih in notranjih sovražnikov, torej do »hudobnih« Nemcev in »izdajalskih« domobrancev (»belčkov«), kar je sistem še dodatno učvrstilo. Posebno, kakovostno »gnojilo« za »rdeči nagelj« pa so predstavljale leta 1945 izvedene obsežne čistke ideoloških nasprotnikov, nekakšen »politični holokavst«, ki je »škodljivi beli plevel« z družbenega prizorišča pometal v brezna Kočevskega roga in številna druga širom po Sloveniji. Malo pozneje, leta 1948 se je zgodil še »informbiro«, ki je priskrbel novo vodo za socialistični režimski mlin. Prvim uspehom Marxove ideologije na Slovenskem, se je kot po naročilu pridružil novi uspeh, saj se je s tem dogodkom Jugoslavija izvila iz zadušljivega sovjetskega objema in statusa Moskovske satelitske republike ter zavihtela na piedestal ponosne voditeljice pestre druščine raznih banana republik in siromašnih držav tretjega sveta. In kar naenkrat socializem ni bil več neki »proizvod« uvožen iz vzhodne Evrope ali celo družbeni tujek, marveč uspešen in vsakršne hvale, še zlasti pa zavidanja vreden dovršeni avtohtoni model samoupravljanja, ki pa dlje časa ni mogel uspešno funkcionirati brez »karitativne« pomoči kapitalistične Amerike.
beri dalje ...
