Eno redkih soglasij, ki ga zmore naša družba, je to, da nismo v obdobju sožitja, da smo razklana skupnost, in da kriza že precej vsesplošno kaže zobe. Pojavlja se še eno soglasje, a to je nepisano, neartikulirano in je prej katastrofalno kot razveseljivo: vzrokov za nastalo situacijo nikakor ne iščemo, nočemo iskati pri najočitnejšem izvoru. Pametovanja o razlogih pa ostaja v člankih, komentarjih, oddajah, raznih omizjih. Kako to izgleda? Najprej bi pomislili na otroško igro slepe miši, s to razliko, da imajo skoraj vsi udeleženci zavezane oči in instinktivno vejo predvsem to, česa ne smejo najti. A ker slovenska stvarnost ni več ravno smešna, velja uvesti resnejšo prispodobo: organizem je poln metastaz, v javnosti pa se v smislu ukrepanja sme govoriti kvečjemu o odpravljanju aken in nakupu ličil.
Osrednja ovira za reševanje nastalega položaja je torej zagotovo ta, da je vzročna povezava do težav nerazvidna. Samo tako je mogoče, da smo kot država zdrsnili na rep uspešnosti, samo tako je mogoče, da smo se vrnili v čase očitnih političnih procesov, samo tako je mogoče, da prepojenost s socializmom v gospodarstvu, uradništvu, sodstvu, vsepovsod pravzaprav, »rešujemo« s propagiranjem (demokratičnega) socializma, z jugoslovanskim domotožjem in s čustvenim podžiganjem v slogu »evviva il comunismo«. Raka torej »zdravimo« z očitno rakotvornimi snovmi. Razmere so tako groteskne, da bi jih dejansko lahko predstavila le groteska. A tudi tu je pomlad v defenzivi: če se na odrih prestolnice pojavi Živalska farma, ta kot družbena kritika biča – satanizirano demokratično stran. Toliko domišljije, kot jo premore slovenska resničnost, torej niti Orwell ni imel; namreč da bi štirinožni zmagovalci po vsem svojem nasilju in intrigah naposled napisali še Živalsko farmo, vloge v zgodbi sprevrnili in svojo totalitarnost pripisali zatiranim.
Foto: Tamino Petelinšek, Zaveza.
Resda smo ujetniki takih razmer, a vendarle smo vključeni v Evropsko zvezo, imamo formalno demokracijo in relativno svobodne volitve. Dovolj torej, da bi lahko učinkoviteje uveljavili svojo odgovornost do skupnosti. Kajti ni dvoma, da velika večina slovenskih državljanov ni izrecno in zavestno za izbiro zla. Zakaj potem taki volilni rezultati? Kako je mogoče, da nam že četrt stoletja (z nekaj »motnjami«, se pravi delno pomladnimi koalicijami) vladajo stranke, ki se izrecno utemeljujejo na t. i. NOB, torej na prevari in brezmejnem nasilju, na zlu?
Enega možnih odgovorov nam je nehote ponudil J. Jurkovič s pismom, ki ga je v prvi majski številki objavila Družina. Pisec kljub širokemu vsebinskemu naboru ne skriva propagandnih namenov v prid spornim potezam, ki si jih je privoščil del vodstva Nove Slovenije. Samo po sebi torej tega ne bi jemali v misel, če ne bi spotoma razumu odrekal nadvse pomembno mesto: »Modrost raste v vazi ljubezni, ne razuma.« Iz konteksta je sklepati, da s tem ni imel namena opravičevati se za šepavo modrost oziroma za pomanjkanje razumnosti, pač pa da hoče misel uvesti kot splošno maksimo, ki velja za vsakogar, vedno in povsod.
Navsezadnje se tudi s tem ne bi ukvarjali, če ne bi bila to velika in zelo razširjena, tako rekoč vsenavzoča težava naših sredin. Sredin, ki izhajajo iz demokratičnega izročila, a si pod težo totalitarnega in tranzicijskega enoumja ne mažejo rok z »grdimi stvarmi« in se zanje ne zanimajo. Ali pa se zanimajo površno in vanje posegajo v skladu s prikritimi nitmi javnega mnenja. Sorodnost, ki jo je zaznati med medijskim navijaštvom in nekaterimi katoliškimi skupinami, je neverjetna. Mnogokrat se uporablja celo enake stavke. Bolestno pobožno dušo lahko slišiš pravičniško, samoumevno in prepričano vzdigovati glas, da je Janez Janša fašist. Obenem seveda kipi od ljubezni do tistih, denimo nekdanjih predsednikov države, zoper katere si drznejo »zadrti in nestrpni« kristjani reči kritično besedo. Svojega bližnjega kristjana, denimo vaškega stražarja ali člana NSZ, lahko slabo prebavljaš, da le ljubiš tiste, ki jih sovražijo.
Pri tem nikakor ni osrednji fokus na pretirani pobožnosti ali karizmatičnih gibanjih. Pojav je žal dosti širši. Podoba je, da gre vsa povojna leta celo močan delež duhovniške formacije v to smer. Na račun (domnevne) ljubezni, čistosti, zmernosti itd. se torej razumnost neprestano poriva iz prve vrste. Celo Kristusova samoopredelitev kot resnica (poleg poti in življenja) se umika ohlapnemu, omlednemu, nemalokrat topoumnemu čustvovanju pod elastično pokrovko ljubezni. S prižnic se velikokrat cedi samo od te besede, ko bi vendar resnična pastirska ljubezen nemudoma zaznala, da so poslušalci zbegani od ne-resnic, da so žejni pravice, da jim bo kot pri otroški vzgoji kdaj koristila jasna beseda, začrtana meja itd. itd. Si kdo upa reči, da je Kristus z naročilom Ljubite se med seboj spodkopaval racionalnost? Ali da je sveti Avguštin z mislijo Ljubi in delaj, kar hočeš, pozival k brezumnosti? Ob zapisanem ljubezen (in še zlasti Ljubezen) ne potrebuje posebne apologije, tudi zato ne, ker jabolk ne kaže preveč po domače primerjati z litimi platišči oziroma božjih kreposti ne z naravnimi. Rokovnjaške sodbe na račun razuma onemogočajo tako ljubezen kot oblikovalko naravnih kreposti kot tudi njeno prvenstvo sploh. S kakršnim koli deklasiranjem razuma je ljubezni napravljena medvedja usluga. Navsezadnje človek svoj etični vrh doseže edino v enakopravnem sodelovanju razumnosti in ljubezni. Z zapostavljanjem razumnosti vsekakor nima nobenih možnosti.
Brez najmanjše skušnjave po razsvetljenskem malikovanju razuma mu je torej treba odrediti pravo mesto. Ena najbolj naglaševanih besed v dveh desetletjih izdajanja Zaveze je razumetje. V tem, v razumetju je ključ za polno sedanjost in boljšo prihodnost. Če besedici razumetje vzamemo razum, od nje ne ostane nič smiselnega. Filozof Josef Pieper, ki je dobršen del svojega znanstvenega dela posvetil krepostim, ima razumnost za mater naravnih kreposti, pred njim pa je že sveti Tomaž Akvinski zapisal, da je razumnost oblikovalni temelj vseh drugih kreposti, »da je torej lahko samo tisti, ki je razumen, tudi pravičen, srčen in zmeren; in da je dober človek dober zaradi svoje razumnosti«. Filozof Milan Komar razlaga isto misel: »pamet je krepost prave mere in brez nje ni drugih kreposti. Brez pameti ni pravičnosti, ki daje vsakomur, kar mu gre. Ni srčnosti, ki daje pravo mero našim borbenim silam. Ni zmernosti, ki daje pravo mero našim težnjam po čutnem uživanju. Prek pameti prodre luč uma v svet volje, čustev in strasti. Zato je pamet izrazita krepost reda in zato krepost miru. Če ni pameti, ni miru.«
beri dalje ...
