Volilna zmaga SDS in 436 tisoč glasov za stranke slovenske pomladi je realnost izpred desetih let, ki se zdi blizu in hkrati daleč. Desetletje – premalo za menjavo volilnih generacij in hkrati več kot dovolj za spremembo v politični strategiji, ki posledično prepriča le še 262 tisoč državljanov, dvema katastrofalnima mandatoma političnih nasprotnikov navkljub. Kako je kaj takega mogoče, je ključno vprašanje, na katerega si morajo s priznanjem lastnih zmot odgovoriti strategi dominantne politike na desnici. Prelaganje krivde na obstoječega, a 2004 dokazano premagljivega »zunanjega sovražnika«, bi pomenilo zgolj podaljševanje sedanje agonije.
Za začetek je dovolj preveriti zmagovito formulo iz časa še večjega medijskega, gospodarskega in (civilno)družbenega monopola levice, kot ga imamo danes. Ta je vključevala osredinjenje na bistvene razvojne dileme države, kar je prvič po osamosvojitvi prepričalo sredinsko usmerjeno volilno telo, da je desnica konceptualno in kadrovsko sposobna voditi Slovenijo. Najuspešnejše razvojno obdobje v zgodovini samostojnosti je tej oceni pritrdilo. Zakaj je Janša pozneje spremenil smer tako močno v desno ter s tem stisnil ob zid tradicionalni konservativni stranki, liberalnejšo sredino pa pustil vnemar prvemu političnemu diletantu, ki bo prišel mimo, lahko le ugibamo. A dejstvo je, da je bil za ohranitev lastne prevlade na desnici pripravljen žrtvovati politični uspeh celotne slovenske pomladi, kar se je dodatno potrdilo v agresivnih napadih SDS-u naklonjenih medijev na odklonska stališča političnih zaveznikov.
Po kongresu maja 2013 se je strategija SDS povsem usmerila v načrtni psihotični kulturni boj s »silami komunistične kontinuitete« s ciljem ustvariti virtualno psiho-družbeno okolje za zaščito Janše pred grozečo obsodbo v aferi Patria. Obramba, vredna genialnega političnega stratega, je bila gradnja imidža preganjanega vodje opozicije v tranzicijsko neizživeti postkomunistični državi, kolateralno škodo tega pristopa pa je najbolj nazorno razgalil rezultat julijske volilne nedelje.
Po teh volitvah je dokončno jasno, da je tovrstna politična strategija dominantnih akterjev z desne izčrpana in kontraproduktivna za volilni uspeh pomladnega bloka v prihodnje. Primat na desnici tako prevzema stranka, ki se je pravočasno prilagodila realnim izzivom sodobnosti in je danes vse bolj prepoznana kot edina z učinkovitimi rešitvami za izhod iz gospodarske krize. Od tu do zmagovalnega dometa NSi na naslednjih volitvah je zgolj še en ponesrečen vladni mandat levice, predvsem pa spoznanje pomladne politične, medijske in civilnodružbene sfere o nujnosti spremembe preživetih miselnih konceptov.
Brez tega je oblast za pomladno politiko za nedoločen čas izgubljena.
Pripis uredništva: kolumna je bila objavljena v prilogi tednika Družina Slovenski čas v rubriki Časnikova kolumna.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
