Novi glas: Draga naj bo še naprej krščanska, demokratična in slovenska!
Spletni Časnik

Nedelja, 7. September 2014 ob 20:48

Letošnje Drage se bomo spomnili zaradi več trenutkov. Težko je povedati, kateri izmed teh je bil najbolj izrazit: to naj presodi posameznik s svojo občutljivostjo, ki jo je sicer vselej spodbujala bogata vsebina debatnega foruma v Parku Finžgarjevega doma na Opčinah od petka, 29., do nedelje, 31. avgusta.

Če si pa sami prevzamemo odgovornost določitve nekaterih ključnih dogodkov, bi v seznam nedvomno uvrstili počastitev 90-letnice pisatelja Alojza Rebule in hkratno podelitev Peterlinove nagrade njemu in našemu nekdanjemu dolgoletnemu predsedniku Damjanu Paulinu. Morda pa gre prišteti še formalno podobo petkovega predavanja, ki je nazorno pokazalo, da sta medgeneracijsko sodelovanje in spajanje mlajših moči z izkušnjo starejših še kako mogoči. Tudi v našem zamejskem prostoru. Dejansko so izsledki uvodnega srečanja študijskih dni, ki so ga pod suvereno taktirko mladega Jerneja Ščeka oblikovali visoki avstrijski diplomat slovenske narodnosti Valentin Inzko, strokovnjakinja na področju intelektualne mobilnosti Alenka Stanič in komparativist, glasbenik ter pesnik David Bandelj, klicali po tovrstni ‘osmosi’ starejih in mlajših sil. Pa pojdimo po vrsti.

Letošnjo zgodnjo, skorajda poletno Drago so v petek, 29. avgusta, po uvodnem nagovoru predsednika Društva slovenskih izobražencev Sergija Pahorja pozdravili nekateri gosti. Pred mikrofon je po deželnem svetniku in podpredsedniku deželnega sveta Igorju Gabrovcu in tržaškem občinskem odborniku Ediju Krausu stopil predsednik Sveta slovenskih organizacij Drago Štoka, ki je Študijske dni Draga označil za ‘parlament’ slovenske narodne skupnosti v Italiji. To je bil po njegovem mnenju vedno prostor, ki je spodbujal debato po načelu teza-antiteza-sinteza. In ravno iskanje skupnih rešitev, ob spoštovanju različnih mnenj, mora postati vodilo slovenske manjšine: “Če tega ne bomo sposobni udejanjiti v naši družbi, bomo manjšinci ostali otročji”! je dejal Štoka.

Igor Gabrovec in Edi Kraus pa sta v svojih posegih izrabila iztočnico kasnejše okrogle mize in izrazila svoj pogled na kočljivo tematiko t. i. bega možganov – iz manjšinskega okolja – v tujino. Gabrovec je prepričan, da ima vsak pravico uveljaviti svoj talent. Če je zaradi tega prisiljen zapustiti dom in se odpraviti v svet, naj to kar stori. Problem je v izhodiščnem okolju, ki ni v stanju mu omogočiti primerne delovne razmere ob morebitni vrnitvi. “Naše mlade moramo spet privabiti domov, sicer ne zato, da bi pri nas ‘žrtvovali’ svoj intelektualni zalogaj, ampak zato, da bi doma imeli možnost ga razvijati”. Prav tako je tudi Kraus dejal, da je intelektualno izseljevanje naše perspektivne mladine naraven proces, je pa res, da lahko ti ‘manjšinski izseljenci’ ohranijo stik z domačim okoljem: “Naj se čut pripadnosti ohrani kot tudi želja vrnitve domov”, je dejal občinski odbornik za gospodarski razvoj pred občinstvom, med katerim je bila prisotna tudi generalna konzulka RS v Trstu Ingrid Sergaš.

Moderator Jernej Šček je v uvodu k okrogli mizi z naslovom V svet (u) z možgani “dialektiko prehajanja” pozitivno opredelil, saj so te dinamike v skladu “s tekočo on-line sodobnostjo našega vsakdana”. Za manjšince pa je verjetno prehod v drugo okolje bolj zapleten zaradi izrazitejšega vidika identitete.

Alenka Stanič je poskušala pojasniti mehanizme, ki sprožajo intelektualno migracijo: “Odločilen element je namreč pozitiven oziroma negativen odnos, ki ga lokalne elite imajo do znanja”. V svetu velja znanje za vir razvoja; nosilce znanja, se pravi izobražence, vabijo zato države, ki imajo izostren koncept razvojne nacionalne politike. Izvedenka je navedla primer Turčije in zlasti Kitajske. Azijska država je izdelala program, na podlagi katerega bo do leta 2020 privabila domov najmanj 80 tisoč kitajskih doktorjev znanosti, ki delujejo na tujem.

V ta namen že ustanavljajo na Kitajskem znanstvena in druga središča, v katerih bodo povrnjenci nadaljevali svojo dejavnost. “V nekaj desetletjih bo Kitajska postala tudi intelektualna velesila”, je dejala Staničeva in tako podkrepila tezo, da prav državne elite ustvarjajo pogoje za odhajanje ali vračanje svojih najboljših sil: “Večkrat se rojaki v tujini, ki bi se radi vrnili domov, prej sprašujejo, kakšne pogoje bodo imeli za nadaljevanje svoje dejavnosti, kot pa to, kolikšno plačo bodo dobili”!

Pri tej idejni iztočnici je nadaljeval David Bandelj, goriški rojak, ki je v skladu z Gabrovčevim posegom razmišljal o tem, kakšno okolje bi povratniki dobili v našem prostoru. Ali imajo ti mladi možnost, da doma unovčijo svojo univerzitetno in doktorsko izobrazbo – se je vprašal. Odgovor je našel v preprosti ugotovitvi, da je “odhod odvisen od posameznika, prihod pa od družbe domačega kraja”. Ta tudi pri nas temelji žal na ustaljenih kalupih, najraje namreč brani obstoječi status quo zato, da bi branila sebe, svoj položaj. Družba in vodilne osebnosti bodisi pri nas bodisi v Sloveniji (kot je dejala Staničeva) imajo povratnike za motilne elemente, ki ogrožajo njihov status. To je po mnenju Valentina Inzka v vsakem primeru odvisno od zavisti nad boljšim: in kar se avstrijske stvarnosti tiče, se za boljše večkrat izkazujejo priseljenci iz tujih držav. Diplomat je ’empirično’ pokazal, kako lahko postane priseljevanje, ki se mu v elitnejših primerih pravi ‘mobilnost’, dodana vrednost državne politike. “Če pomislimo, da na Avstrijskem vsako tretje novo podjetje ustanovi tujec, lažje sprejmemo dejstvo, da priseljenci prinašajo s seboj svoje talente še prej kot probleme”. Avstrija je bila v tem vidiku v zadnjih sto letih deležna močnih priseljeniških valov, vse do mere, da danes “tipičnega Dunajčana ni”. Izseljevanje je namreč fenomen, ki je vseskozi spremljal človeka: malokateri grški filozof je deloval v kraju, v katerem se je rodil, je dejala Alenka Stanič, Inzko pa je navedel primere Picassa, Dalija, Mušiča in slovenskih nogometašev ne-slovenskega porekla, Zahoviča in Hadanoviča. Pretakanja ljudi zato ni mogoče preprečiti, izseljevanje oziroma priseljevanje lahko obogati nekatera okolja, obuboža pa nekatera druga, “na primer slovensko manjšino na Koroškem. Ena tretjina absolventov slovenske gimnazije v Celovcu se po študiju drugod ne vrača domov”, je grenko pripomnil diplomat.

In od tod je startala debata, ki jo je po odmoru oblikovala skupina mladih zamejcev in tako spojila dosedanjo Drago mladih z Drago ‘starejših’. Z gosti okrogle mize so se na povabilo Jerneja Ščeka pogovarjali Matej Guštin, Samantha Gruden, Barbara Ferluga, Vesna Pahor, Simon Peter Leban, Neža Kravos. Predstavnike mlajše generacije je zanimalo zlasti to, kako ohraniti svojo identiteto v tujem okolju. Vprašanja so zadevala tudi občutek manjvrednosti, ki je verjetno fiziološko prisoten v pripadnikih manjšin, in ali je ravno to gibalo, ki sili mlajše generacije v tuje okolje. Zanimivo je izzvenela teza, po kateri starejše generacije zaradi želje po ohranitvi svojega položaja načrtno niso usposobile mladih za prevzem odgovornosti: ali se mladi odpravljajo drugam zaradi občutka nepripravljenosti doma?

SOBOTA, 30. AVGUSTA

Po petkovem uvodnem dnevu letošnje Drage, ki je bil namenjen mladim, je bila v soboto popoldne priložnost za uvodne nagovore in pozdrave. Tone Bedenčič, škofov vikar za Slovence v tržaški škofiji in vodja Marijanišča, je Dragi zaželel, da bi z močno besedo in razgovorom bistrila misli v celotnem slovenskem prostoru. Prisotna je bila tudi delegacija Svetovnega slovenskega kongresa, v imenu katerega je predsednik dr. Boris Pleskovič spomnil prisotne, da je bil pred petindvajsetimi leti ustanovljen kongres, katerega pobudniki so bili Viktor Blažič, Vladimir Habjan in France Habjan, prav na Dragi.

Ines Škabar je predstavila uglednega zamejskega kulturnika, dr. Fabjana Hafnerja, ki se je po Prešernovem verzu Sem dolgo upal in se bal lotil vprašanja splošne krize in malodušja, ki sta zajela tako Slovenijo kot tudi zamejstvo. Koroški rojak iz Bistrice v Rožu je pesnik, pisatelj in najvidnejši prevajalec slovenske lirike v nemščino. Izdal je pet pesniških zbirk in prejel številne literarne in državne nagrade. Dejal je, da se Slovenija počasi sooča z resničnostjo, a če se le da, kdor more, odnese svoje imetje v tujino. Najprej je geografsko definiral, da živijo pod Stolom na skalnati steni, ki jim preprečuje pogled na Slovenijo. Zato jim je ta emocionalno blizu, morfološko in geografsko pa daleč.

Vsakemu Prešernovemu verzu je dal dr. Hafner svoj pomen z razmišljanjem, ki se je začelo v osemdesetih letih, ko je bila Slovenija močna, odprta in polna idealizma. Vanjo so hodili kot v obljubljeno deželo in verjeli v svetlo prihodnost, raj na zemlji. Med desetdnevno slovensko osamosvojitveno vojno se je poslovil od študentskega življenja, nato se je poročil in preživel pet let v novi prestolnici z zelo mešanimi občutki: z grozo je prepoznal kalupe nestrpnosti in psihološke napade, kar ga je doma kot Slovenca najbolj odbijalo. Ker se je to začelo pojavljati v Ljubljani, mu je bilo zelo težko, in ko se mu je pogodba iztekla, je zaradi prekritične drže izgubil distanco ter se fizično umaknil iz Slovenije. Obe njegovi hčeri imata dvojno državljanstvo.

Dr. Hafner meni, da “uradna Slovenija ve za obstoj Korošcev, a so izven vidnega polja”. Spraševal se je, koliko je bilo prikrivanja in nesramnosti do leta 2000, ko so začeli govoriti, da v Sloveniji ni vse v redu. To se je takoj pokazalo v gospodarstvu, bančništvu in politiki. Imeli smo vse to pred očmi, a nismo verjeli, kaj se dogaja.

Na Koroškem še vedno obstaja levo-desna opozicija, a se med sabo ne kregata. Mogoče je še deset tisoč Korošcev, a si tega nihče ne upa povedati. Spraševal se je, kaj je po svetu slovenskega obče znano – narodno-zabavna glasba bratov Avsenik. Dal je primer Borisa Pahorja, ki so ga začeli spoštovati in je šele preko Avstrije in Francije prišel v Slovenijo in Italijo. To je žalostna zgodba vztrajanja, ki nas pouči o tem, da nas idealizem lahko pripelje do cilja.

Kako naprej kot pripadniki slovenskega naroda izven državnih meja, se je spraševal predavatelj. Sam si je odgovoril z vprašanjem, ali smo prisiljeni biti Slovenci na lastno pest in ali bomo morali Sloveniji več dajati kot prejemati od nje.

Ob koncu predavanja so v diskusiji predstavili kratko razmišljanje ali postavili vprašanja predavatelju Samo Pahor, Franci Feltrin v imenu Svetovnega kongresa in Ivan Štuhec, vodja Slomškovega zavoda v Mariboru.

NEDELJA, 31. AVGUSTA
Jutranjemu delu Drage sta v nedeljo s svojimi razmišljanji na temo “Politična raba spomina zmanjšuje možnosti za preživetje in rast slovenskega naroda” dala ton zgodovinarka Marta Verginella in sociolog Urban Vehovar. Srečanje o needinosti glede vprašanja naše pluralne preteklosti je vodil in povezoval Tomaž Simčič. Zgodovinarka je začela z ugotovitvijo: če vzame v pretres vedno nove spominske vojne, preteklost v osrčju političnega obračunavanja, potrebo družbe po izkrivljenih zrcalih, ki jih proizvaja politika in si jih občasno želi sama javnost, potem v bistvu vidi slovenski odnos do prelomnih dogajanj. Ob takih dogajanjih v 20. stoletju so se oblikovale nove državne pripadnosti, na novo se je fokusirala nacionalna identiteta, nove politične oblasti so se leta 1918, 1945 in tudi 1991 poskušale legitimirati s preteklostjo, obenem so spodbujale novo pisanje slovenske zgodovine.

Reinterpretacije, ki so se nemalokrat sprevrgle v radikalni revizionizem, so otežile pisanje kritične, poglobljene in pluralne zgodovine. V slovenskem prostoru je težko sprejeta pluralno razumljena zgodovina, ki bi bila rezultat krešenja interpretacij, sprejetih dejstev, historiografskega izčiščevanja, ki ga vsa evropska okolja poznajo in tudi potrebujejo. “Zanimivost slovenskega okolja je, da je želja po enoumni razlagi preteklosti večja kot drugod”. Tako obrekovanje, natolcevanje, blatenje, žolčnost, kot jih lahko opažamo v slovenskem prostoru, je težko najti. O odnosu med politiko in zgodovino je Verginella povedala, da so bili zgodovinarji blizu politike od antike dalje. Ta odnos ni problematičen samo v totalitarnih režimih, ampak tudi v demokratičnih družbah, zlasti ko se politika prekomerno ukvarja s preteklostjo in pričakuje, da bo zgodovinopisje delovalo njej v korist. Filozofinja Hannah Arendt trdi, da je politična oblast nagnjena k sistematičnemu širjenju laži. Prelomni dogodki v slovenski zgodovini – vstopi in izstopi iz državnih tvorb, podrejenost in podložnost režimom, dopuščanje, preoblikovanje in zatrtje starih političnih in ideoloških pripadnosti – so zapustili močne posledice. Vprašanje je, kolikšne kritične refleksije je slovenski prostor premogel ob prelomnem dogajanju. V pretres je vredno vzeti politični transformizem, pa tudi implikacije zelo majhnega okolja, ki ga predstavlja slovenski prostor (t. i. družba “face to face”). Slednji oteži iskanje čistosti in pravovernosti vsakič, ko se prelomi dogodijo. Če so vzhodne in tudi zahodne države po letu 1945 postavljale v ospredje junake in partizane, danes v Evropi stopajo v ospredje žrtve in potreba, da se ovrednotijo.

Sociolog Vehovar je pri obravnavi teme skušal izhajati iz orisa slovenske družbe tukaj in zdaj. Do pred nekaj leti je bil sodelavec Komisije za preprečevanje korupcije in je torej imel dostop do številnih podatkov. V javnost pride samo “površina, namenjena plebsu”, spodaj so procesi, ki so v bistvu zelo preprosti: ključno vprašanje je, kdo bo pridobil in obvladoval več virov, medije, ljudi, finančno podporo. Glede tega “žal ni razlike med levimi in desnimi: vsi so isti”! Nobena od sedanjih levih ali desnih političnih elit se ni izkazala kot tista, ki bi presegla to vrsto partikularizma. Najbolj žalostno je, da je v Sloveniji po 20 letih tranzicije prišlo do razkroja državnega in političnega aparata ter gospodarstva. Bilo je storjenih preveč korakov, ki so privedli do razkroja družbe in države. Kaj se je zgodilo? Ključno je to, da vsi nosilci oblasti v državi delujejo po istem principu: to je princip plenjenja. “Plačali smo zelo visoko ceno za tranzicijo”. Ena izmed posledic razkroja širše skupnosti, države, je tudi velika žolčnost; nesposobni smo sprejemanja stališča drugega. “Slovenija počasi umira”! Podatki o učinkovitosti državnega aparata so katastrofalni. Gospodarstvo proizvaja revščino. Kar se je zgodilo po letu 1945, je imelo izjemno močan vpliv na to, kar se je dogajalo po letu 1991. “Imeli smo izjemno mehko tranzicijo”, vse strukture, ki so prej obvladovale družbo, so prešle v novo ureditev nedotaknjene in so se po osamosvojitvi še bistveno okrepile. “Danes so močnejše, kot so bile kadarkoli prej”. Elite nadaljujejo s sistematičnim plenjenjem, ni jim mar za našo pauperizacijo.

Vehovar je “vedno bolj prepričan, da je bil leta 1945 izveden politični genocid”, uničene so bile politične, kulturne in gospodarske elite, slovenska politična tvorba je zdrknila na nizko in primitivno raven. “Celotna Slovenija danes deluje kot družba, ki se je premaknila na raven krajevne skupnosti”. Preprosto “nimamo več visoke kulture”. V takih majhnih družbenih skupinah deluje osnovni princip izločevanja, ekskluzivizma, govoric. V družbi se je vzpostavila klima, ki je izrazito destruktivna. Ogromno je negotovosti, žalosti, agresivnosti, hinavščine. “Slovenska družba ni postala država, nismo postali samozavestna nacija, ampak delujemo še kot neko pleme”, skupnost plenilskih skupin. “To je treba preseči”. Toliko je bilo uničenega in deformiranega, da bomo potrebovali do 50 let, da se bomo lahko spet postavili kot nacija, “če se sploh bomo”. Politika bi se morala umakniti iz gospodarstva, iz sfere medijev, iz intelektualne sfere. Prvi korak je privatizacija. Izstopiti moramo iz mentalitete kulturnega boja, ki nam je lastna. Šele ko prišlo do normalizacije slovenske družbe, ko politika ne bo držala vsega v rokah, ko ne bo ščuvala enega proti drugemu, da bo ohranjala svojo oblast, šele takrat se bomo lahko pogovarjali drug z drugim kot ljudje. Potrebno bo še veliko časa, a “na tem je treba delati, v nasprotnem primeru smo obsojeni na zaton”. Iz dneva v dan smo revnejši, bolj prestrašeni, bolj zaprti. V debato o obravnavani temi je poseglo več udeležencev Drage, ki so izrazili tudi zelo različne poglede, sicer pa je vprašanje resnično zapleteno, z druge strani pa je težko se otresti vtisa, da se bo sedanje stanje duha na Slovenskem z lahkoto in v kratkem spremenilo v dobro.

Nedeljsko popoldansko predavanje na Dragi je z naslovom “Znanost, inženirstvo, materni jezik” odprlo številna vprašanja, ki so imela isto izhodišče, a so naslavljala različne problematike. O temi je v treh tematskih sklopih spregovoril predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) Tadej Bajd.

Več lahko preberete v Novem glasu.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

Novi glas: Draga naj bo še naprej krščanska, demokratična in slovenska! - Časnik

Sorodni prispevki: J. Petač, Dnevnik: Ne, ni najlažje kar oditi Vas, ki vladate in ste generacija baby booma, naj bo pošteno strah vaše starosti. Ne zato, ker ne bomo želeli skrbeti za vas, ampak zato,... N. Grafenauer, PlanetSiol: Obtožujem! Slovenski čas v zadnjem obdobju črno […]

Zadnje objave

Wed, 14. Sep 2022 at 07:08

23422 ogledov

Prenos kraljičinega pogreba, če bo na nacionalni TVS, naj komentira kompetentna oseba
Če bo prenos pogreba v živo tudi prihodnji ponedeljek, bi iskreno želel od vodstva RTVS, da za komentiranje izbere najbolj kompetentne komentatorje, ki vejo, kaj je kultura, kaj slovesnost trenutka, kaj žalost ob slovesu od ljubljene osebe, in ki bodo to znali tudi primerno – zadržano, le kadar je treba in s potrebno pieteto – komentirati. The post Prenos kraljičinega pogreba, če bo na nacionalni TVS, naj komentira kompetentna oseba appeared first on Časnik.

Tue, 13. Sep 2022 at 07:00

23365 ogledov

Tina Maze je spodbudila preobrazbo tudi v ekipnih športnih panogah
Priti, zgoditi se mora voditelj, ki svoje fante vodi skozi vse faze preizkušenj. Od začetnega trpljenja na treningih do odpovedovanja družinam, zopet treningi, ki skozi tedne postajajo zahtevnejši. Vsakdo, ki se je vsaj malo bolj zares ukvarjal z športom, ve, kaj hočem povedati. The post Tina Maze je spodbudila preobrazbo tudi v ekipnih športnih panogah appeared first on Časnik.

Mon, 12. Sep 2022 at 06:26

23506 ogledov

Če napake sprejmemo kot priložnost za učenje in rast, ne bolijo več
In napake ostanejo samo napake, priložnost za učenje in rast. Ko jih sprejmemo kot take, so priložnost za rast, ne bolijo več. In si lahko oprostimo, se lahko sprejmemo. Posledično napak ne opazimo več; nismo napaka niti ni napaka drugi. Smo izjemnost, ker se lahko učimo, odpustimo, zrastemo in gremo naprej. The post Če napake sprejmemo kot priložnost za učenje in rast, ne bolijo več appeared first on Časnik.

Sun, 11. Sep 2022 at 07:29

22553 ogledov

Peš romanje ni navaden izlet, a se ga splača opraviti
Resnično se zahvaljujem vsem, ki ste bili z menoj na poti. Zahvaljujem se vsem, ki ste bili z menoj prek socialnih omrežij, tudi vaše molitve in spodbude so nas gnale naprej. Zahvaljujem se tudi tistim, za katere vem, da bi se udeležili romanja, pa je zdravje načelo telo – tudi vi ste bili z nami. The post Peš romanje ni navaden izlet, a se ga splača opraviti appeared first on Časnik.

Sun, 11. Sep 2022 at 07:08

22475 ogledov

Teden vzgoje 2022: Skupnost, ki se posluša
Za oblikovanje skupnosti je najprej pomembno, da smo pripravljeni poslušati drugega in stopiti z njim v dialog. Vemo, kako težko otroci počakajo, da nekdo v skupini konča svojo misel, saj bi radi takoj povedali svoj pogled. The post Teden vzgoje 2022: Skupnost, ki se posluša appeared first on Časnik.

Sat, 10. Sep 2022 at 10:13

22436 ogledov

Spomini na obiska kraljice Elizabete II. in princa Charlesa v Sloveniji
Kar nekaj Slovencev je, ki imajo še danes več kot odlične spomine tako na sedanjega kralja Karla III. kot na njegovo pravkar umrlo mamo, kraljico Elizabeto II. Naj počiva v miru! The post Spomini na obiska kraljice Elizabete II. in princa Charlesa v Sloveniji appeared first on Časnik.

Prijatelji

Bojan  AhlinRoža Karan (Astrologinja)Branko GaberAleš ČerinMatija Gabrovšek

NAJBOLJ OBISKANO

Novi glas: Draga naj bo še naprej krščanska, demokratična in slovenska!