Ko nas zapusti človek velike širine, se za trenutek ustavi čas. Na žalost se je čas ustavil, ko se je v začetku letošnjega maja od tega sveta nekako na tiho, in hitro po dolgotrajni bolezni poslovil eden najbolj plodovitih režiserjev, pisateljev, dramatikov in aforistov in največjih Slovencev svoje generacije, Žarko Petan. Čeprav v zadnjih letih zaradi zdravstvenih težav ni bil toliko osebno prisoten v javnem življenju, so zanj govorili njegovi aforizmi.
V spomin mu je bilo napisanih nekaj prispevkov, a po večini je odšel tako tiho kot je v zadnjih letih živel. Prav zato je nujno napisati nekaj besed oziroma dovoliti, da spregovorijo nekatere njegove besede. A vendarle, ko takšen človek odide, za seboj pusti veliko ustvarjalno dediščino, ki ga kljub telesni odsotnosti ohranja in živi med nami. Življenje Žarka Petana je pravzaprav odslikava vsega dobrega in hudega, kar je doživela naš dežela in družba v zadnjih desetletjih. Njegova življenjska zgodba prikazuje podobe našega in njegovega časa. Izjemen ustvarjalec, vendar tudi izjemno kritičen do vsakokratne oblasti, brez dlake na jeziku. Zaradi slednjega je konec petdesetih let preživel tudi leto in pol v zaporu v Beogradu.
Rodil se je v meščanski družini v Ljubljani, večino otroštva preživel v Zagrebu, Trstu in Mariboru. Kasneje je deloval doma in v tujini kot gledališki režiser, pisatelj in dramatik, ki se ni bal kritično nastopiti zoper totalitarno oblast. Kavarna Astoria po njegovem scenariju še vedno sodi med presežke slovenske kinematografije, oder 57 pa med gledališke. V svojih aforizmih, ki jih je med komunističnim sistemom, večinoma objavljal izven slovenskih meja, je lucidno in jedrnato izpostavljal ekscese tedanjih oblastnikov in njihovih neposrečenih gospodarskih, političnih in drugih idej. Veliko jih je pogumno napisal kar v prvi osebi ednine. Slednje v slovenski družbi zagotovo ni samoumevno, saj kot je v nekem pogovoru za Poglede ugotavljal sam, smo »zaradi strahu … Slovenci izgubili veliko dobrega pisanja in veliko dobrih lastnosti«. Ni potrebno biti genij, da ugotovimo, da slednje velja še danes. Petan je tudi po zamenjavi sistema ostal družbeno aktiven in pronicljiv, nekatera njegova pisanja je zbral v delu »Resnica o resnici« (Celjska Mohorjeva založba, 2006), kjer je na koncu zapisal, da je »navzlic nenaklonjenim okoliščinam« v življenju »dosegel več kot, sem lahko pričakoval« (Prav tam, str. 210). Vendar je morda tudi res, da mu je njegov družbeni angažma prinesel več slabega kot dobrega. Prešernove nagrade za kulturne dosežke, kljub številnim drugim priznanjem, tako ni nikoli prejel.
Vloga disidenta v totalitarni družbi zagotovo ni enostavna, saj zaradi takšne vloge pogosto trpi poklicno in zasebno življenje. Slednje priznava tudi Drago Jančar, ki je v svoji zbirki esejev »Egiptovski lonci mesa« zapisal, da »preobrat iz komunizma v demokracijo je seveda po vsej Vzhodni Evropi skupaj z velikimi upanji prinesel tudi prav toliko voluntarizma in amaterskih rešitev. Bivši disidenti ali pa samo kritični opazovalci, ki so se znašli na oblasti, niso bili nobeni Mojzesi, zato jim tudi Bog ni stal preveč ob strani, kot je Mojzesu vendarle, ko mu je pomagal krotiti godrnjanje Izraelovih sinov« (D. Jančar, Egiptovski lonci mesa, založba Mihelač, 1994, str. 15). Tudi Petan zagotovo ni bil Mojzes, kar kažejo tudi ovire, ki jih je srečeval na življenjski poti.
Kljub temu se Petan ni zatekal v zagrenjenost in depresivnost. Petanovi aforizmi so tako kritični kot tudi humoristični in satirični, s prvinami črnega humorja, kot denimo naslednji: »Previdnež drži jezik za zobmi, hinavec pa zobe za jezikom« (Ž. Petan, Kdor išče, ga najdejo, Celjska Mohorjeva družba, 2006, str. 23). Morda celo bolj humoristični. V svoji kritiki ga je potrebno prištevati med najbolj glasne disidente. Dobro znan je njegov aforizem: »Slovenska inovacija: enoumna demokracija« (Ž. Petan, Prav tam, str. 23).
Več lahko preberete na portalu Ius-info.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
