Sporočilo Alenke Bratušek ob začetku šolskega leta in obupanim delavcem Nafte Lendava.
Gotovo bralci tokratnega Komentarja tedna pričakujete, da bom analiziral (ne)kvalitete in (ne)kompetentnost Alenke Bratušek, bodoče komisarke iz RS. Pa ne bom, ker to sedaj ni pomembno. Ker to ni tema. Kateri odgovoren politik v Evropi se ob zavedanju, da je lastna država pred brutalnim zlomom, ukvarja z vsebino, ki je passé.
Moje razmišljanje gre v smeri prizadevanj, kako bi naj v naši državi v polni meri zaživel sistem parlamentarne demokracije, ki je bil v Sloveniji uveden z ustavnimi amandmaji že leta 1989 in kako za vselej reči NE politikom in političarkam, ki so egoisti, povzpetneži, častihlepneži, samohvalni in brezobzirni stremuhi.
V skrbi, da se Slovenija ne bi pred Evropo in svetom ponovno blamirala, je PS NSi zahtevala sklic nujne seje Odbora za zadeve EU (37. nujna seja, 16. maj 2014) in predlagala formaliziranje postopka izbire kandidata za komisarja iz RS v duhu Lizbonske pogodbe. Poslanci NSi smo predlagali, da bi Vlada predlog kandidata za komisarja iz RS (iz politične skupine, ki je zmagala na volitvah v Evropski parlament) uskladila z Odborom za zadeve EU, kot je to praksa npr. v Avstriji in na Hrvaškem. Koalicija Alenke Bratušek je naše predloge sklepov zavrnila. S tem je persona Alenka Bratušek dobila prvo bitko. Naslednjo bitko je dobila na 69. redni seji Vlade (31. julija 2014), ko se je Vlada zgolj seznanila s predlogom treh kandidatov za člana Evropske komisije. Trik je bil dobro premišljen: med kandidati sta bila tudi Karl Erjavec in Tanja Fajon, kar pomeni, da podpredsednika Vlade Erjavec in Židan nista ”smela” protestirati. Istega dne je z omenjenim seznanitvenim sklepom pod nosom pomahala še Državnemu zboru. Alenka Bratušek dokazano ni nikoli imela afinitete do evropske politike. Doma je grdo in zloglasno govorila o trojki, po mojih mnogih prošnjah in priporočilih, da naj vendarle pred zasedanjem Evropskega sveta pride Odboru za zadeve UE predstavit stališča RS, je to storila le enkrat, pa še to le za 15 minut, ker je morala na sestanek s poslansko skupino DeSUS.
Država Slovenija se je torej z intrigami Alenke Bratušek odpovedala delu svoje suverenosti, v Bruselj je poslala tri kandidate za komisarja iz RS in jasno povedala, da naj predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker izbere enega po svoji presoji. V peskovniku Slovenija pa sedaj tisti, ki so sodelovali pri odločitvi, pravijo, da je bila odločitev slaba, sumljiva, koruptivna ter nato izbira dotične persone neprimerna, neprava, nelegitimna. Alenko Bratušek pa vse več ljudi v Sloveniji, na katere je gospa predsednica Vlade že davno pozabila, razglaša za persona non grata. A Alenka Bratušek je postopek speljala, sicer brutalno in nemoralno, in dobila je svojo vojno.
Roko na srce, kako bi pa naj gospod Juncker, politik celo življenje, ravnal v primeru ”slovenske trojke”? Mislim, da se ta trenutek, ko sestavlja Evropsko komisijo, ko se Evropa sicer pobira, vendar z velikimi težavami, ko v bližnji soseščini divja vojna, ki se lahko jutri razvije do ne slutenih razsežnosti, gospod Juncker nima časa ukvarjati z našimi kandidati in slovenskimi nebulozami več kot pol ure. Ne pozabimo, sredi julija je Jean-Claude Juncker dal jasno vedeti, da želi čim več kandidatk, da želi kandidatke z najvišjih političnih položajev in da si kandidatke lahko obetajo močne resorje, tudi podpredsedniška mesta. In pri Junckerju očitno beseda velja. Iz klobuka je potegnil Alenko.
beri dalje ....