Prisluškujem pogovoru na avtobusu, ki ga s kotičkom očesa tudi opazujem. »Glej, umrl je Robin Williams.« »Resno? Pa ravno on …« »Ojej. Ej, kaj je pa s temi Rusi narobe? Spet želijo zavzeti cel svet …« »A ta se je pa spet ločila? Kaj je s temi igralci …« Vidim prste, ki lenobno drsijo po zaslonih pametnih telefonov, čutim odsotne poglede, ki le bežno in topo pogledajo naslov nekonstruktivne novice. »Ta prekleti telefon!? Baterija ugasne, takrat ko ga najbolj potrebujem!?« Slišim. No, saj imaš enako poneumljajočo alternativo, pomislim, ter se ozrem na ekrane, ki jih LPP velikodušno postavlja v svoje avtobuse. Novice so identične, s šovinističnim naslovom in skopo obrazložitvijo. Za nameček se ti pred očmi vrti horoskop ter komentarji posameznikov, ki imajo preveč časa in denarja na telefonu.
Situacija je izmišljena, toda prav s podobnim se soočam na vsakem koraku. Še največkrat v »družbi«, v »mestu«, »med ljudmi«, tam, kjer naj bi prišel v »stik s svetom«. Naletim pa na tok brezsmiselnih povezav, besed, nepremišljenih obsodb. Tudi ob osebnem pogovoru ni redko, da se sogovorec driča po telefonskem zaslonu in »spremlja dogajanje v svetu«. Ob vsakem takem trivialnem podajanju novic me zmrazi, saj se mi zdi, da si prav vsaka »novica« oziroma dogodek zasluži precej več kot pritegujoč, velikokrat neresničen naslov ter dobesedno par (2!) vrstičk. Novica je težko objektivna, zato mora človek biti pozoren, kdo novico podaja. Človek se mora tudi zavedati, da za novico stoji zgodovina, ljudje, odnosi, čustva, garanje. Kako lahko pravilno oceniš situacijo bombardiranja v Iraku, če ti po dvajsetsekundnem drdrajočem sporočanju napovejo, da želi novopečena hollywoodska mamica shujšati do svojega rojstnega dne ter zraven še predlagajo, kako speči najbolj omamne palačinke? Zdi se mi, da si vsak težji dogodek zasluži čas za konstruktivno debato ter osebni premislek. Rekli boste, da je novic preveč, da bi lahko vse prerešetali. Pa je toliko novic mar potrebno?
Treba je biti obveščen o dogajanju v svetu, pravijo. Treba je biti razgledan in slediti vsakdanu, pravijo. Ne smeš se zabubiti v svoj svet. Se strinjam. Toda, ali mar tudi polovično dojemanje dogajanja ni zgolj tvoje omejeno dojemanje okolice, »sveta«?
beri dalje ...