Ponedeljkovo jutro je – vsaj zame – nekaj posebnega. Pokonci rinem že malo po peti uri, kajti branje časopisov mi ne vzame le veliko časa, ob kavi, ki jo spijem zraven, tudi uživam v jutranji tišini in miru.
Za kakšne ”kmetije” in podobne umotvore, s katerimi televizijci propagirajo nizko srčno kulturo in med vrsticami tudi opolzko spolnost, nimam nikakršnega razumevanja, eno in drugo s prezirom zmeraj preskočim. Obenem pa se boleče in z obžalovanjem zavedam, da takšne oddaje sodijo v predal, imenovan ”opij za ljudstvo”, in to z enim samim namenom, da raja zaradi prgišča neprimerne zabave ne vidi bruna v očesu države, v kateri živi.
Gospodje, ki držijo niti v roki, spletkarijo, se igrajo z našimi usodami, ne da bi jim sploh padlo na pamet, da bi nam kljub težki situaciji, nalili čistega vina, se krepko zavedajo, da je tistim, ki nestrpno čakajo, se bosta Lara in Matej na Kmetiji prebudila pod skupno odejo ali ne, zategadelj zelo malo mar, če se je Slovenija po zadnji lestvici konkurenčnosti SEF znašla celo za Črno goro. Prav tako nikogar ne utegne biti ne sram, kaj šele strah, ker živimo v državi, kjer dobiš dva meseca pogojno zgolj zato, ker si nekaj grdega napisal.
Mar gredo komu dlake pokonci ob novici, da je v obdobju od leta 2004 do leta 2013 človekove pravice in temeljne svoboščine kršilo kar 442 slovenskih sodišč ter najmanj 1200 sodnikov, če je verjeti raziskavam profesorja ljubljanske pravne fakultete Lovra Šturma? Verjetno ne:takšne reči itak nikogar ne brigajo, saj smo Slovenci te sorte, da dokler krave crkujejo sosedu, gledamo stran in nas ne briga dosti.
Prejšnji teden je bil predvsem v znamenju Alenke Bratušek in njenega odhoda v Bruselj. Slovenska politična scena se je spremenila v gnojnico in to takšno, kakršne še nismo imeli.
Lomila so se kopja, v številnih političnih in javno mnenjskih soočenjih na televiziji in ostalih medijih pa so po dotični stresali gnev in jezo, češ, kako si je ženska drznila storiti nekaj tako nezaslišanega. Odkrito povem, da mi sploh ni jasno, zakaj se je to počelo.
Čemu?
Še včeraj so jo tako politični kolegi kot novinarji nosili po rokah, se ji klanjali in ji lezli pod krilo. Ona je potem storila zgolj in samo to, za kar so jo – rečeno v prenesenem pomenu- na kolenih prosili. Uporabila je svoj položaj, veze in poznanstva, jezične (ne)sposobnosti, z obilico izsiljevanj, podkrepljenih s sladkimi obljubami tistim, ki so zanjo po tihem glasovali in ji držali kurjo lojtro.
Rezultat po takšnem političnem kupčkanju pa je povsem pričakovan. Lahko bi mirne duše rekli, da je- vsaj na videz- peljala svoje kolege v parlamentu žejne čez vodo. In če se jim danes smeji v brk iz Bruslja- prav jim je!! Kar naj se jim! Vsaka šola nekaj stane in političnim mogotcem od srca privoščim, da kar nekaj časa ne bodo mirno spali ob misli, da bo gospa AB v Bruslju, po katerem je sicer pljuvala z vsemi topovi, v petih letih zaslužila okrogle tri milijončke.
Žalostno je zgolj in samo to, da so se različne politične stranke, ki se sicer ”ljubijo”kot pes in mačka, v primeru Alenke mnenjsko zedinile zgolj in samo zaradi foušije ob denarju, ki ga bo dobivala. Za vse ostalo- od morale in etike naprej pa se jim preprosto žvižga.
Normalnemu človeku, ki ga še ni zapustil občutek za spodobnost, se je obračal želodec.
Osebno želim AB vse dobro v Bruslju in če ji bo na podoben način kot je to storila doma, uspelo povleči za nos še koga- razen Junckerja- mi bo še v kakšno jutranje veselje. Konec koncev je ona kaj slabša izbira od morebitnega – bognedaj- Erjavca?!
Včasih se počutim že prav smešno, ko se zalotim, kako srčno si želim, da bi tudi drugi okoli mene na politiko gledali malo manj romantično pa zato malo bolj realno. V duhu telenovel kot je na primer Opojna ljubezen, Vrtinec ljubezni ali Princeska se mnogim zdi, da v podobnem duhu deluje tudi slovenska politika.
Pa se motijo.
In to krepko.
Več lahko preberete na blogu Zarečeno.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
