Zakaj se večina novoizvoljenih poslank in poslancev Državnega zbora namesto z zakonodajnimi in procesnimi problemi, ki našo državo rinejo v čas, kjer vladajo zgolj še denar, korupcija in komolčarstvo, ukvarjajo zgolj z enim samim problemom, demokratično izvoljenim poslancem Janezom Janšo, ki predstavlja zgolj enega od devetdesetih poslancev? Če je Janez Janša večini poslancev Državnega zbora večji problem kot upadanje gospodarstva, propadanje podjetji, brezposelnosti in še vrsto drugih problemov, ki so jih pred volitvami le ti naštevali kot prednostne naloge, je mar potem Slovenija na dobri poti do uspeha?!?
Janez Janša je bil na demokratičen in pravno veljaven način izvoljen v svojem okolju. Ali je komu prav ali ne, v demokratični državi ne sme biti vprašanje. Čas zato je bil pred volitvami. In se sprašujem, kje so bili takrat politiki in nekateri pravniki.
Kako so se odločili volivke in volivci je njihova volilna pravica! Če smo demokratična država in ima po 3. členu Ustave v Sloveniji oblast ljudstvo, politiki in razni strokovnjaki v ustavna določila ne morejo in ne smejo posegati. Zato smejo rezultate spremeniti le volivke in volivci na ponovnih volitvah, ne pa politiki, ki so bili po istem demokratičnem postopku izvoljeni v parlamenta. Pa naj si vsakdo misli (bere) kakor si hoče! Tako je zapisano v najvišjem državnem aktu, v Ustavi.
Janez Janše je zmagal celo tako da skoraj ni imel možnosti, da bi se pravzaprav zares predstavil svojim volivkam in volivcem. In ne tako kot nekateri izmed poslancev (tudi bodoči ministri), ki so se v času volilne kampanje preselili (začasno prijavili) v drugem kraju in tam prepričali svoje volivke in volivce. Ali so svoj volilni okraj spremenili zato, ker jih domače okolje predobro pozna, vedo le oni? Janez Janša tega zaradi bivanja v Puščavi ni storil in tudi ni imel možnosti. Je pa kljub temu med izvoljenimi poslankami in poslanci z dobljenimi glasovi absoluten zmagovalec in to brez kampanje. In sedaj naj mu odvzame mandat nekdo, ki je komaj prelezel čez volilni prag?
Prepričan sem, da je ukvarjanje z mandatom enega poslanca Janeza Janše, delo »starih« politikov. Novi pa še vedno ne vedo, kaj je prav in kaj ne. Za nas državljane je skrb vzbujajoče to veliko nepoznavanje politične kulture in političnega delovanja. To se kaže v tem, da po dveh mesecih, nova politična garnitura še vedno stopica na mestu in išče samo sebe. Ali res čakajo, kako naprej, na navodila tistih, ki so to državo pahnili na rob njene kredibilnosti? Vem, da je najtežje vprašanje, kako to drsenje navzdol zaustaviti in se pričeti dvigati.
Je pa tudi res, da je edina napaka Janeza Janše, da ni po meri stari komunistični nomenklaturi in njihovim naslednikom, ki še vedno sledijo navodilom nekdanjih voditeljev totalitarnega režima. Prav tako je res, da je, ko ni Jelinčiča, edini politik, ki pove naravnost in na glas, kakšno je stanje duha v državi.
In to »mečkanje« nove politike je s pridom izkoristila tudi predsednica vlade v odstopu Alenka Bratušek in je na podlagi tega, da je število 5 večje od števila 6, razglasila, da jo je vlada na dopisni seji z večino petih ministrov v odstopu in šestimi glasovi proti, potrdila za komisarko v EU? Pa smo spet tam! Kako bo predlagana komisarka za gospodarstvo v EU, vodila tako zahteven resor kot je energetika, kjer so pomembne številke in ne zgolj besede z lepim nasmehom?
Bodimo resni! V Sloveniji potrebujemo resnicoljubne politike, zavedne in poštene poslanke in poslance, ki jim je mar za Slovenijo in njeno ljudstvo. Take kot smo jih imeli v letih 1990-1992, ki so nas v enem letu odpeljali iz Juge in oblikovali samostojno neodvisno državo Slovenijo in nas obvarovali balkanske morije.
Potrebujemo politike, ki bi narodu ponovno dvignili kulturni in nacionalni nivo ponosa, kot smo ga imeli v času naše samostojnosti. To pa zgolj z obljubami in predavanji ne gre. Potreben je osebni zgled. To je v teh dneh okusil tudi novi predsednik vlade dr. Miro Cerar. Saj je moral pred tem trikrat »požreti« svoje moralne vrednote oziroma se mu z nepoznanim ozadjem oseb ni sešlo. Vem, da ni krivda predsednika, pač pa posameznikov. Ja, sestavljati politično stranko ali vlado ali listo kandidatov je kot bi imel kup »dreka«, na katerega priletijo muhe vseh krajev in vrst in nikoli ne veš katera te bo pozneje pičila. Upam le, da bo predsednik v svoji naivnosti o ljudeh, ki si želijo stopiti v politiko spoznal razliko, da predavati filozofijo prava in etiko izza katedra poslušnim študentom, ni isto kot biti predsednik Vlade in »dirigirati« odraslim osebam, ki so v vlogi ministrov s svojimi cilji, pogledi in ozadjem, ki se prične luščiti šele z njihovim nastopom in delom, za katerim vedno stoji predsednik v vlogi »dirigenta«.
beri dalje ...
