Foto: Novi glas.
V Sloveniji so strasti med ideološkimi in političnimi nasprotniki razvnete do take stopnje, da dialog med njimi ostaja zgolj želja in tiho pričakovanje za neko zelo oddaljeno prihodnost. Pri nas bi pač potrebovali tako razpravo ljudi različnih prepričanj, idej in značajev, ki pa vsi težijo k dobremu in koristnemu za nas Slovence, kakršne so potekale, denimo, med udeleženci 49. študijskih dnevov Draga 2014 na Opčinah. Sodeč po spoznanjih in izkušnjah, ki smo jih pridobili kot dolgoletni spremljevalci in opazovalci procesov in dogajanj v Sloveniji, gre pritrditi sociologu Urbanu Vehovarju, “da se je v Sloveniji vzpostavilo ozračje izrazitega razkroja. Ogromno je negotovosti, žalosti, napadalnosti, hinavščine. Slovenska družba ni postala država, nismo postali samozavestna nacija, ampak delujemo še kot neko pleme, skupnost plenilskih skupin. Toliko je bilo uničenega in deformiranega, da bomo potrebovali nadaljnjih petdeset let, da se bomo lahko spet postavili kot nacija (država), če se sploh bomo. Šele ko politika ne bo držala več vsega v rokah, ko ne bo več ščuvala enega proti drugemu, da bo ohranjala svojo oblast, šele takrat se bomo lahko pogovarjali drug z drugim kot ljudje”.
Predsednik nove vlade dr. Miro Cerar in predstavniki drugih dveh koalicijskih strank, Desusa in Socialnih demokratov, razmer v Sloveniji ne presojajo tako kritično, ampak bolj optimistično, k čemur jih morda navajajo prvi znaki obnovljene gospodarske rasti. Koalicijski sporazum omenjenih treh strank o sodelovanju v vladi Republike Slovenije v mandatnem obdobju 2014-2018 obsega kar 72 strani konkretno zapisanih programov in ukrepov na vseh področjih delovanja družbe in države. Z vsem ali veliko večino zapisanega se je mogoče strinjati, posebej z zagotovilom, “da bo osnovno izhodišče in načelo delovanja vlade odgovorno, konstruktivno, povezovalno in pregledno reševanje družbenih problemov ter iskanje najboljših rešitev za človeka kot posameznika, za posamezne družbene skupine, nevladne organizacije, gospodarski sektor in za državo kot celoto. Vlada in koalicija sta zavezani evropski ideji in vrednotam slovenske osamosvojitve. Da se bomo končno lahko usmerili v prihodnost in razvoj, moramo najprej zaceliti rano, ki že več desetletij bremeni slovensko družbo, in dostojno pokopati vse mrtve”. Vlada in koalicija še sporočata, “da bosta naredili vse, da Slovenijo ponovno vrneta na zemljevid kot uspešno in spoštovano državo doma in v tujini”. Dodajamo, da zaradi zmedenih političnih razmer in neznank, ki sproti nastajajo v življenju in družbi, vlada tega cilja v svojem mandatu vsaj v celoti ne bo mogla uresničiti. Razmere so tako pereče in kritične, da ne bi bila dovolj uspešna tudi vsaka druga izvršilna oblast.
Največje nezadovoljstvo v javnosti, v komaj nastajajoči novi vladi in v politiki, pa je povzročila predsednica nekdanje vlade Alenka Bratušek. Kot znano, se je ta na zelo premeten način sama kandidirala za položaj evropske komisarke in ta cilj ob zgražanju celotne javnosti, in dela politike, tudi dosegla. Postopek imenovanja sicer še ni končan, bo pa vplival na ugled vlade, ki je na imenovanje Alenke Bratušek na visoko mesto v evropski politiki pristala, čeprav uradno to zanika. Primer še odmeva in bo najbrž še dolgo predmet dnevne politike v Sloveniji. Poteza Alenke Bratušek je v Sloveniji že povzročila hitro zmanjšanje ugleda EU.
Če povzamemo razmišljanje o koalicijskem sporazumu treh vladnih strank, je najbrž mogoče ugotoviti, da bi bil zgolj v štirih letih težko uresničljiv. Sicer pa bo še predložen v oceno in pregled evropski komisiji, čeprav podpisniki sporazuma tega ne omenjajo. Pomenljivo je, da omenjeni dokument sploh ne obravnava Zveze Nato, čeprav je Slovenija članica te organizacije. Razlog je nemara v tem, da tudi levo usmerjena politika nove vlade očitno kaže večje simpatije do Rusije kot pa do obveznosti Slovenije kot članice Nata. Takšna opredelitev se je že v prejšnji vladi najbolj izražala v stališčih zunanjega ministra Karla Erjavca do oboroženih spopadov v Ukrajini.
Soustanovitelj slovenske diplomacije in dolgoletni zunanji minister dr. Dimitrij Rupel je s skupino somišljenikov predsednika vlade dr. Mira Cerarja zato pozval k premisleku o položaju in usmeritvi Slovenije v mednarodni skupnosti. Slovenijo so na nedavni konferenci v Berlinu tudi politično že uvrstili med dežele Zahodnega Balkana, čeprav je sicer še članica EU. Žal, so javna občila v Sloveniji odprto pismo soustanovitelja slovenske diplomacije prezrla, a bi ga morala upoštevati. V njem je namreč tudi zapisal, “da EU Slovenijo že šteje za državo, ki jo je treba disciplinirati, ki ji je potrebna pomoč, in če ne bo mogoče drugače, jo bo kljub njenemu članstvu v EU treba navsezadnje uvrstiti v novo balkansko ali jugoslovansko skupnost”.
beri dalje ...
