Do nedavnega literarni junak, danes pa v slovenski tranzicijski krajini medijskega in kulturnega iracionalizma ali bolje psevdoracionalizma prikazan kotgoljuf in prevarant, je Levstikov Martin Krpan zame simbol pristnega, če hočete, kmečkega boja zoper despotstvo. Čeprav junaški Krpan po boju z Brdavsom velja za nosilca zmage srednjeevropskega kulturnega izročila zoper turško islamsko nadvlado, me bolj nagovarja njegova zmaga nad dunajsko oligarhijo.
Krpan je, podobno kot marsikdo danes na južni strani Alp, živel z vseobsegajočo cesarsko oblastjo. Monarhični dacarski aparat je moral biti zaradi neprestanih vojn in preobsežnega javnega aparata nadvse učinkovit. Znano je, da vladar, ki ne zna pobrati davkov, ne potrebuje nasprotnika. Slej ko prej bo njegova vladavina propadla. Zato je dunajsko uradništvo, kot vsaka fevdalna organizacija, dopuščalo le omejeno trgovino, le omejeno podjetništvo in obrt, visoke umetno določene cene in le omejene količine dobrin. Z ohranjanjem monopolov je državni nomenklaturi uspelo omejevati konkurenco in skrbeti za svoje privilegije.
V razmerah, ki v marsičem spominjajo na današnje dni, o čemer več v nadaljevanju, je silak z Vrha pri Sveti Trojici na črno kupoval, tovoril in prodajal angleško sol. Morda je šlo zgolj za špedicijske storitve, morda je bil grosist, morda le navaden trgovec, ki je oskrboval peke in gostilničarje a la Pri Klinčarju v Razdrtem. Levstik o tem v zgodbi molči.
Morda je Krpan za marsikoga res navaden tihotapec in kriminalec, ki se na nezakonit način izogiba dati cesarju, kar je cesarjevega. Vendar, če želimo biti pošteni, moramo nujno odgovoriti na vprašanje, kaj cesarju sploh pritiče. Ali je cesarjeva polovica, četrtina, osmina, desetina dobička, morda delež od prodaje angleške soli, ali pa delež od vsake dejavnosti, ki si jo nadebuden in marljiv človek lahko zamisli in loti.
V parlamentarni demokraciji odgovor na gornje vprašanje po izvoljenih predstavnikih podajajo volivci. Pri tem se odločajo na eni strani med več državne, tj. oblastne redistribucije davkoplačevalskega denarja v obliki državnih šol, državnih univerz, državnih bolnišnic, državnih vrtcev, državnih medijev, državnih podjetij, državnih domov za ostarele, državnih gledališč, državnih bank, nenazadnje državnih pokojnin in državnih privilegijev, in na drugi strani med več zasebne iniciative, osebne odgovornosti, možnosti reinvestiranja dobička, svobodnega podjetniškega udejstvovanja in meritorne redistribucije zasebne lastnine (davkoplačevalskega denarja). Kam vodi prvo, bi nas Slovence moralo skrbeti. Odgovor namreč že poznamo.
Demokratični socializem – contradictio in adiecto?
Če predpostavljamo, da so volitve v slovenski parlament svobodne in poštene, in če pustimo ob strani neuravnoteženost medijskega in kapitalskega omrežja na strani kontinuitete ter zavestno spregledamo izločitev prvaka nerežimske stranke iz politične tekme na način, ki kaže na zlorabo oblasti, potem obstaja temeljni pogoj, da lahko postavitev oblasti pri nas označimo za demokratičnega. Leta 1990 smo se Slovenci odločili za svobodo in demokracijo. Za transparentno postavitev oblasti, katere oblikovanje in delovanje naj bi bilo odvisno tudi od naše volje. Iz tega časa žal izvira tudi naša ključna zmota: v vsej evforiji porajajoče se samostojne države smo slepo verjeli v moč demokratičnega procesa, ki da bo sam po sebi preprečil ponovno omejevanje težko prigarane svobode.
Na žalost že Harper v svoji knjigi »Liberty: a path to its recovery« razlaga, da formalna demokracija ni skoraj nič več kot le mehanizem postavitve oblasti in sprejemanja njenih odločitev. Poudarja, da je največja zmota današnjega časa prav vera v demokratičen proces, ki naj bi posamezniku per se zagotovil svobodo. Naša poosamosvojitvena zgodovina priča o tem, da smo dosegli spremembo forme, vsebine žal ne.
Okoliščine vseobsežne Slovenije 1.0 so skoraj podobne tistim iz časa dunajskega ministra Gregorja. Razpravljati o kapitalizmu, svobodnem podjetništvu, možnostih investiranja lastnega dobička, predvsem pa o unovčenju lastnega znanja, izkušenj in idej, je pri nas skoraj bogokletno. Toliko bolj, če govorimo o šolstvu, zdravstvu, oskrbi ostarelih, oskrbi s pitno vodo, komunalnih storitvah, energetiki, telekomunikacijah, prometu, infrastrukturi ipd. Kdaj se bo kakšen učitelj vprašal, koliko so njegove izkušnje, angažiranost, delo v poznih nočnih urah, nenazadnje znanje, ki ga posreduje v državni šoli, na fakulteti ali inštitutu res vredno? Morda slovenskemu šolniku v celotni delovni dobi res pripada pol milijona EUR (neto). Dejstvo je, da povprečna štiričlanska družina pri nas v obdobju tridesetih let zapravi skoraj dvakrat toliko.
Ni več dvoma, da je demokracija lahko odlično orodje za dosego njenega nasprotja: popoln odvzem (ekonomske) svobode. V tej sintezi se skriva odgovor na naslovno vprašanje. Ta vodi k sklepu, da se zmaga Slovenije 2.0, torej evropske Slovenije, ponovno odmika za kakšno leto, desetletje ali celo več.
beri dalje ...
