Foto: Branko Cestnik.

Vse bolj spoznavam, da je prihodnost krščanstva v Sloveniji in v Evropi tesno povezana z vprašanji trpljenja in zla. Bodisi da gre za zlo, ki smo ga podedovali iz preteklosti (t.i. „krvavo XX. stoletje“), bodisi da gre za našo vpetost v zle strukture, ki nam jih je kot past nastavila porabniška družba. Opažam tudi, da kristjani kakor da nimamo orodij ali moči, da bi se teh vprašanj temeljiteje lotili.

Nanizal bom tri medsebojno povezana vprašanja, ki kličejo k premisleku in ukrepanju, da bi vsaj prihodnje generacije kristjanov ta vozel mogle razvezati:

• vprašanje pojmovanja Božje vsemogočnosti in previdnosti v povezavi z dejstvom zla (teodiceja);
• vprašanje ateizma (ali blokade odnosa z Bogom, četudi ostanemo formalno kristjani), ki vznikne iz našega trpljenja;
• vprašanje ateizma (ali blokade odnosa z Bogom, četudi ostanemo formalno kristjani), ki vznikne iz našega nanašanja bolečine drugim in iz nadaljnje pozabe žrtve.

Previdno z govorom o Previdnosti

Okolje intenzivne in k čudežem nagnjene duhovnosti rado poudarja „živega“, „tukaj navzočega“ in „vsemogočnega“ Boga, ki je kakor v startu, da bo vsakemu, ki bo dovolj močno, čustveno, iskreno ter skesano prosil, takoj pomagal. Razlage o dobrem Bogu, ki vedno in povsod 100 % poskrbi za svoje varovance, je danes moč slišati tudi z nekaterih prižnic po Sloveniji. A kaj se zgodi, če Bog ne pomaga takoj? Kaj, če Bog sploh ne pomaga?

Koncept Božje previdnosti je lahko dvorezen. Kakor potrjuje vero pri enih, tako lahko potrjuje ateizem pri drugih. Eden največjih španskih teologov Andrés Torres Queiruga pravi, da s „preforsirano“ podobo Božje previdnosti pridemo do „privida vsemogočnosti“. Takole piše teolog iz Galicije:

Andrés Torres Queiruga je profesor v Santiagu de Compostela, foto: elpais.com.

„Govoriti o prividu /o fantazmi/ ni kaprica. Pojmovanje vsemogočnega Boga, ki bi lahko, brez nadaljnjega, v svetu naredil, kar bi hotel, in s tem tudi odstranil vso zlo, prihaja k nam kot imaginarni konstrukt, ki korenini tako v mitičnem humusu kot v globinah infantilne psihe. Zagotovo jo poganja simbolna resnica, od koder črpa svojo moč in svoj čar. Vendar če je nekritično preneseno v konceptualno polje, postane privid, domišljijski hibrid in pojem, ki ne zdrži kritike.“*

Kritika, ki je „privid vsemogočnosti“ ne zdrži, je stara, kot je staro razmišljanje o Bogu. Pater Karel Gržan je to vprašanje – verjetno najbolj kočljivo teološko vprašanje vseh časov; vprašanje, s katerim se je ubadal že Epikur – vzel za naslov svoje knjige Le kaj počne Bog v nebesih, ko je na zemlji toliko trpečih?** Ali: Če je Bog vsemogočen in previdno skrbi za nas, zakaj je danes v Siriji in Iraku zaradi človeške hudobije kruto mučenih in ubitih na stotine nedolžnih? Če je Bog vsemogočen in previdno skrbi za nas, zakaj je cunami, ki ni bil delo človeške hudobije, l. 2004 v nekaj urah pobil četrt milijona Azijcev? Če ima Bog neskončno rad vsakega človeka posebej, zakaj ima moja znanka pri svojih dvaindvajsetih, v cvetu mladosti in lepote, diagnozo raka?

Bolečina, fideizem in ateizem

Ko se verske sredine, katoliške in druge, ki delujejo v zanki „privida vsemogočnosti“, znajdejo pred takšnimi vprašanji, se rade izgovorijo na „Božja pota niso naša pota“ ali pa se povrnejo h klasični doktrini o Božji kazni. Z to doktrino oz. bližnjico iz zagate, ki jo porojeva problem zla, posebej obračuna Gržan v omenjeni knjigi. (Zanimivo in pomenljivo, da je njegova knjiga večji odmev kot v cerkvenih doživela v nekatoliških vodah).

Karel Gržan; pogumno odprl prastaro vprašanje zla, foto: ognjisce.si.

Z doktrino o Božji kazni svojega Boga sicer kakor da „zavarujemo“ pred nevšečnimi vprašanji, a ga obenem povrnemo v območje dvoreznega. Bog, ki kaznuje, je strašljiv. Enako „privid vsemogočnosti“ kakšnega vernika vodi v fideizem (slepa in iracionalna vera), a nekoga drugega napeljuje v ateizem (zanikanje Božjega obstoja). Ni namreč res, da trpljenje samo po sebi človeka „zmehča“ za Boga. „Ko stopim v bolniško sobo, me dva sprejmeta, štirje pogledajo vstran,“ je nekoč povedal Miro Šlibar, dolgoletni bolniški duhovnik, in potrdil, da trpljenje nekatere bolnike in umirajoče zbliža z Bogom, druge pa od Boga oddalji.

Bolečina rojeva ateizem. Tisti ateizem, ki se porodi iz protesta proti mnogim zmagam zla v svetu. Učitelj takega ateizma je med drugimi tudi Albert Camus z romanom Kuga.

Po Johannu Baptistu Metzu, enem izmed velikanov nemške pokoncilske teologije, je problem zla (vprašanje teodiceje) osrednji problem teologije in tista točka, ki je največ pripomogla k rojstvu sodobne „krize Boga“ oz. ateizma.*** Vira tovrstnega ateizma sta dva: eden je, kot smo videli, popačeno krščanska razlaga vprašanja Boga in zla, privid vsemogočnosti, infantilni koncept Previdnosti; drugi je zlo, ki ga ljudje sami ustvarjamo.

Glede prvega vira Metz zaznava težave zelo daleč nazaj, t.j. v pozno antiko, ko je teologija pod vplivom grške filozofije Boga nekako izvzela iz problema zla, da bi ga lažje meditirala kot vsemogočnega. Bog, ki je s tovrstnim teološkim manevrom „zavarovan“ pred vprašanji človeka, ki trpi, prej ali slej postane za trpečega človeka nepomemben Bog, meni Metz. (Podobno, a bolj prizanesljivo do grškega vpliva in nadaljnjega razvoja ideje razmišlja Walter Kasper v knjigi Usmiljenje****.)

Auschwitz, Huda jama in kultura pozabe

Drugi vir tovrstnega ateizma je zlo, ki ga storimo ljudje sami. Metzove analize so na tem mestu izjemno pronicljive. Tudi tisti, ki njegove teologije ne marajo (je oče t.i. „politične teologije“, evropske sorodnice teologije osvoboditve), mu priznajo, da je eden najboljših diagnostikov našega časa. Metz zmore tudi sodobno potrošniško in pop kulturo razlagati kot odgovor na nerešeni problem zla. Tistega konkretnega in velikega zla, ki ima simbolno in še kako realno ime: Auschwitz (pri nas bi to ime bilo Huda jama). Ljudje smo v XX. stoletju generirali toliko zla, da smo „morali“ ustvariti zabavno-ležerno potrošniško kulturo, da se imamo pred to temno dediščino kam „zateči“, kam pred samim seboj skriti. Metz to kulturo definira kot kulturo „pozabe žrtve“.*****

Nemški teolog Johann Baptist Metz, foto:
theologhia.com.

Pozaba žrtve in pozaba Boga sta sestri, ki izhajata iz istega duševnega in moralnega vzgiba. Vprašanje je na mestu in upam, da ne bo nikogar žalilo: Če danes živimo v pozabi Boga, je to zaradi tega, ker smo nenadoma bolj „razsvetljeni“, ali pa zato ker smo doživeli (ali aktivno povzročili) hudo trpljenje, ponižanje in smrt? V socialističnih šolah so nas učili, da smo bolj ateisti, ker da smo bolj „razsvetljeni“ (racionalni, izobraženi, svobodni,…). Dvomim. Bolj smo ateisti (oz. blokirani v osebnem odnosu do Boga, četudi formalno še kristjani), tudi ker nosimo v nahrbtnikih velike količine podedovanega zla, ki ga nismo znali ali hoteli očiščujoče predelati, predati Križanemu, sanirati z odpuščanjem. Kje je ostalo trpljenje slovenskih fantov na Doberdobu in Škabrijelu v času soške fronte? Kje so bratomorno pobiti med in po drugi svetovni vojni? Kje bolečine tistih, ki so jih tujemu ali domačemu krvniku ovajali sosedje in prijatelji? Kje so solze tistih, ki so preživeli ali pa ne Dachau in Goli otok? Kje so tisoči in tisoči nerojeni, ki so po umetnem splavu kot „biološki material“ končali med odpadki naših porodnišnic. Odgovor je: vsi ti so v nas – ampak mi tega nočemo vedeti.

beri dalje ...