Prepričujejo nas, da ekonomska kriza uničuje našo prihodnost, naše otroke – a to so resnični prividi neke druge krize, krize vrednot in blagostanja.
Letošnje šolske počitnice so bile poseben čas: šole so morale tik pred njimi narediti nove finančne in kadrovske načrte ter spisati nove vizije lastnega razvoja. Povsem resno, tudi sveti zavodov so morali na zahtevo ministrstva za šolstvo to potrditi. Za uveljavljanje teh načrtov morajo ravnatelji zagotoviti stalno prisotnost na delovnem mestu, če bi se slučajno zgodilo, da bi na ministrstvu ugotovili, da vsi ti načrti niso dovolj dobri za uveljavitev enoodstotnega prihranka proračunskega denarja. To je res krut in resen spoprijem s krizo v javnem sektorju. V osnovnem šolstvu so krizo še letos spomladi širili s povečevanjem predmetnika za osnovne šole. To je organsko nadaljevanje procesov, ki se vlečejo od uvedbe devetletke, ko so krizo vgradili v sistem in jo na pedagoškem področju permanentno poglabljali. Mogoče zdaj res zmanjkuje denarja za šolo, nikakor pa ne za samo ministrstvo. Sramežljivi popravki, ko recimo ni več obvezen nivojski pouk, niso vidni, ker bi predvsem morali mnogi priznati strokovne zablode (če jim finančne oprostimo, ker so že šle po grlu in skozi črevesje). Vendar priznanja ne bomo doživeli. Radost birokratskega odnosa do sveta in poslušnost sta preveliki boniteti, da bi kdorkoli karkoli rekel ali storil.
Pojav Anite Ogulin, dobrodelnice dobrega in usmiljenega srca, pa humanega in solzavega Aninega sklada in sem pa tja kakšne dobrodelne akcije rotary kluba prepričujejo javnost, da ekonomska kriza uničuje našo prihodnost, naše otroke, ker so lačni, ker ni štipendij itn. To so resnični prividi neke druge krize, krize vrednot in blagostanja.
V resnici gre pri teh pojavih za dvoje: Anita Ogulin dopoveduje javnosti, da je na tisoče lačnih, ker smo zamenjali politični sistem, saj v socializmu lačnih ni bilo. Anin sklad in dobrodelne prireditve rotarijancev ali lionsov pa naj bi dokazovale, da smo v kapitalizmu, kjer si tudi bogati širokosrčno prizadevajo pomagati nemočnim in revnim. Obe optiki in oba diskurza o otroški in mladostniški resničnosti sta seveda zlagana: socialni sistem v resnici zelo dobro deluje. V osnovni šoli so otroci predebeli, niso lačni (debeli so, v nasprotju z dopovedovanjem Anite Ogulin, v resnici revni), štipendijska politika pa je še vedno verjetno na najvišjem nivoju na svetu (poleg drugih socialnih transferjev za prevoze, prehrano, učbenike itn.). Osnovna in tudi srednja šola sta v resnici konkavni zrcalni sliki: kriza je vedno večja, blagostanje v osnovni in srednji šoli pa tudi. Ko gre za osnovno šolo, starši, novinarji, sindikati, učitelji in ravnatelji, pa tudi dopisovalci v pisma bralcev in udeleženci javnih shodov ustvarjajo lažno podobo o materialni krizi, o neenakih pogojih za vzgojo in izobraževanje vseh državljanov, o preobremenjenosti učiteljev, o nemogočih delovnih razmerah, o krizi zaradi zaposlovanja in vedno več dela …
Neučinkovitost vzgojno-izobraževalnega sistema
O vsem tem se seveda motijo in tudi namenoma ali nehote pretiravajo. Zato je težko videti in razumeti, da je vzgoja postala dekla politikov in razvajenih otrok ter staršev in da je izobraževalni in vzgojni sistem neučinkovit. Permisivna vzgoja in frustracija staršev, da mora biti vsak otrok popolnoma uspešen, sta prekriti z debelo plastjo otrokovih pravic in povsem nestrokovnih posegov oblasti v predmetnik in vzgojno delovanje osnovne šole. Ne samo starši, tudi šolska politika zaradi svoje nevednosti definira cilje osnovne šole tako, da starši upravičeno pričakujejo briljantno znanje dveh ali treh tujih jezikov, matematike, celo sposobnosti samostojnega raziskovalnega dela in popolno toleranco do motečega in nasilnega vedenja otrok zaradi njihovih vzgojnih zmot in tudi napak v primarni socializaciji. Pri tem jim politika z razkošnimi in napačnimi instrumenti pomoči otrokom dopoveduje tudi, da so otroci sposobni vsega – četudi imajo manjše umske zmožnosti –, če se le dela pravilno in dovolj dobro.
Rezistenca pedagoške stroke, ki je bila v socializmu podrejena političnemu sistemu, je bila na nove zahteve novih in novih političnih elit povsem anemična: kakor v socializmu, tako po osamosvojitvi in »prevratu« učiteljstvo sprejema vsakršno oblast, ker je selekcija, odločitev, da boš učitelj, motivirana z navideznimi in resničnimi privilegiji tega družbenega sloja. Zato učiteljski sindikat ne v socializmu ne zdaj ne igra nobene posebne vloge razen te, da hinavsko podpira vse možne obskurne inovacije v šolstvu, samo da še najprej vzdržuje edini ali pa vsakokratni politični opciji naklonjeno klimo. Zato v šolstvu nikoli ni bilo nikakršnih resnih političnih težav in strokovnih nasprotovanj nobeni reformi, nobeni hipni domislici ministrov, ki so jih vsi po vrsti zaradi lastnih izkušenj in lastnih otrok vrivali v sistem. Posledica tega je preživet, okorel in v osnovi rigiden sistem, ki ima neskončno dodatkov, okraskov – skratka, balasta. Prebil se je skozi vse reforme, razlezel se je v nepremakljivo gmoto vedno večjih pravic učiteljstva in učencev in postajal vedno bolj vzgojno in izobraževalno neuspešen. Učitelji so za zdaj (in tudi še naprej) lahko mirni, nič se ne bo zgodilo, pa četudi so s pasivnostjo in zaradi slabe samopodobe izdali mnoge cilje svojega poklica. Kar bi moralo biti deontološko bistvo njihovega dela, se je sprevrglo v varovanje njihovega statusa, se materializiralo v pravilnikih in zakonih in s tem zgubilo svoj osnovni temelj. Osnovna šola (in seveda celotna vzgojno-izobraževalna vertikala) je bolj ščitenje privilegija toplih malic in vožnje na delo, dopusta in povsem zagotovljenega delovnega mesta, njegovega lastništva, kakor realizacija tega, kar potrebuje družba in mladi ljudje: dobre izobrazbe in vzgoje. Pod pokrovko dobrega in učinkovitega, edino možnega in nespremenljivega se je ohranilo predvsem tisto, kar povečuje balast. V zameno za varnost, priljubljenost in nedelo se vsem daje dobre ocene, visoke strokovne nazive, manj in skoraj neopazno pa se ukvarja z vzgojo. Učitelji ne ščitijo svoje strokovne integritete – ne pred učenci ne pred starši in ne pred javnostjo, kaj šele pred politiko. Z nami in z odnosom do nas počnite, kar hočete, mi že vemo, kje je skriti in vendar tudi vidni cilj naše zaposlitve. In kdo jih ne bi razumel?
Gre za to, da učenci ne dosegajo dobrih in pravih rezultatov, ki bi jih kot moderna družba morali, da sistem kvarno in škodljivo vpliva na zaposlitveno in delovno selekcijo med prebivalstvom. V imenu miru in pedagoškega dobrega je mreža osnovnih šol (in očitno tudi fakultet) enako učinkovita in družbeno povsem identična mreži občin: preveč jih je, predrobne so in ščitijo interese, ki z znanjem in vzgojo nimajo nič skupnega in v sinergiji z ostalimi sistemi povzročajo krizo, zato nas kot družbo kazen še čaka. Permisivna in selekcijsko napačna vzgoja in izobraževanje bosta prav kmalu pokazala pravi rezultat, temni obrisi so že vidni.
Pošast s človeškim obrazom
Petnajst let neslutenega razvoja devetletke je osnovnošolski sistem spremenilo v velikansko pošast s človekoljubnim in ljubečim izrazom do otrok in staršev ter zaposlenih in z neskončnim številom anomalij, ki niso samo drage in nepotrebne – so vzgojno in izobraževalno škodljive in po pravilu žrejo denar in svoje otroke. Ne samo, da so šole pitališča, kjer se še najbolj skrbi za prehrano, šole so tudi sistem, ki razvaja in sistematično pači otrokovo samopodobo, mu laže o njem samem in ga ne pripravlja na nič drugega kakor na družbeno in življenjsko invalidnost, ki jo že sprejema in jo bo brezkompromisno uveljavljal, dokler se bo dalo: na osnovnih šolah ustvarjamo male genije, saj imajo že desetletni otroci lahko status perspektivnega športnika, umetnika, vnaprej ugotavljamo njihovo nadarjenost za matematiko, literaturo, slikarstvo, njihove voditeljske sposobnosti … in imajo posebne privilegije, obenem pa imamo skoraj 10 odstotkov otrok, ki imajo posebne potrebe, razkošno dodatno pomoč za vsemogoče motnje in hibe, ki si jih niti predstavljati ne moremo. Zanje je angažirana že cela armada posebnih učiteljic. Ti otroci s posebnimi potrebami kakor po čudežu dosegajo odlične rezultate in so seveda privilegirani na poseben način – lahko se kljub težavam na učnem področju vpišejo na katerokoli šolo … Skratka, osnovna šola je šola za posebneže, kjer je velika izjema običajen, zdrav in zadovoljen otrok. To pa je tudi razumljivo: več kot 40 odstotkov jih je pretežkih. Poleg prehrambnih dodatkov (čokolad, sladkih napitkov, čipsa itn.) ki jih imajo za vsak slučaj v torbi in jih žvečijo med odmori, jim šola za časa njihovega bivanja ponuja zajtrk, malico, kosilo in malico.
Namesto opismenjevanja in navadnega računanja imamo predmetnik, ki razvija znanstvenike, filologe, poliglote, mislece, teoretike in filozofe že v prvih treh letih šolanja; pa čeprav do konca osnovne šole ostanejo nepismeni, nesposobni razumeti sebe in okolje in mora zanje poskrbeti drugi.
Samo za ilustracijo: na Gorenjskem obstaja šola, ki ima podružnico in v njej 11 (enajst) prvošolčkov, med temi imata dva posebne potrebe. Zanju sta poleg učiteljice kot spremljevalca določena še dva odrasla pedagoga. Poleg mreže šol in podružnic, ki so najdražji in najbolj razkošen del sistema, saj imamo kompletne osnovne šole z manj kot 80 učenci – da so te v strokovnem in organizacijskem pogledu popolna zmota, seveda ne moti nikogar.
Posebno pozornost pri destrukciji in degradaciji osnovne šole si zaslužijo posamezni »sektorji« znotraj ministrstva za šolstvo. Ne samo, da so nepotrebni, so tudi škodljivi. Ali: ker so nepotrebni, so škodljivi. In to sami po sebi. Ne, ker bi pač morali obstajati, temveč zato, ker obstajajo. Ali drugače povedano, kakor se je širilo in izpopolnjevalo ministrstvo, tako se je godilo šoli. Zdaj je to sistem z množico odvodov, zatrepov, tolmunov, zaposlitveni konglomerat mnogih, ki delajo preveč, in mnogih, ki ne delajo nič. In zelo mnogih, ki nimajo pojma ne o šoli ne o šolstvu.
