Foto: sodisce.si.

Ali drugo pismo dr. Miru Cerarju, predsedniku Vlade RS

Arhimed je napovedal: »Dajte mi točko in premaknil bom Zemljo!« V psihologiji je to točka, s katere lahko ljudje premikamo svoje svetove.

Arhimedova točka, od katere je odvisna prihodnost Slovenije, je vidna prav v razmerju med Janezom Janšo in Brankom Maslešo.

Janez Janša

Janez Janša je našel svojo Arhimedovo točko tako, da se je uprl titoizmu, obsodil njegove zločine in sočustvoval z njegovimi žrtvami. Po zaslugi prve vlade Janeza Janše (predvsem ministra za pravosodje dr. Lovra Šturma) se je proces tranzicijske pravičnosti v Sloveniji dejansko začel uresničevati na mnogih področjih.

Zato smo marca leta 2009 lahko vstopili v rov sv. Barbare v Hudi jami. Svet je bil zgrožen ob pogledu na mumificirana trupla žrtev. Ko je Janez potem predlagal, da se odstrani spomenike totalitarne titoistične preteklosti, so v mestnem svetu v Ljubljani na obletnico Hitlerjevega rojstnega dne 20.aprila 2009 ponovno poimenovali ulico po Josipu Brozu Titu. Ustavno sodišče je to poimenovanje leta 2011 prepovedalo.

Tako se odvijajo spopadi, v katerih titofili izgubljajo in besnijo.

Zato v tem spopadu s Titovino Janez Janša tvega politično kariero, osebno varnost in svobodo.

Seveda ne izključujem možnosti, da v demokratični in pravni državi sodijo tudi zmagovalcem nad totalitarnimi režimi, pa vendar jim ne bi smeli soditi tisti, ki prikrivajo zločine totalitarnega režima in zlasti ne tisti, ki so pri zločinih totalitarnega režima celo sami sodelovali.

Branko Masleša in tovariši

Dne 12. decembra 2010 je Karl Peter Schwarz v Frankfurter Allgemeine Zeitung zapisal: »Masleša je bil zadnji sodnik v komunistični Sloveniji, ki je izrekel smrtno kazen. Vsaj v enem primeru je poskrbel, da smrtni strel na vzhodnoevropskega begunca ni bil kazensko pravno obravnavan.«

Schwarz je članek naslovil Schattenreich Sloweinen. Slovenija – kraljestvo mrtvih, kraljestvo smrti.

Kraljestvo smrti Branka Masleše so torej tako obsojeni na smrt kot pobiti na meji.

Branko Masleša je s kolegi obsodil na smrt psihiatričnega bolnika. To je bila zadnja izrečena smrtna kazen v času, ko je bilo vsakemu normalnemu človeku jasno, da bo smrtna kazen odpravljena. Pred Maslešo so v zrežiranih sodnih procesih na smrt obsodili in usmrtili več sto ljudi. Noben od sodnikov ni odgovarjal za sodni umor. Tudi Masleša svojega izreka smrtne obsodbe ni obžaloval.

Menda julija 1984 je Branko Masleša šel na mejo pogledat na mejo ubitega civilista – še enega od stotin nesrečnikov, ki so hoteli iz vzhodne komunistične mizerije na Zahod, pa so jih ubili na slovenskem berlinskem zidu, na mejah proti Avstriji in Italiji.

Ustavni sodnik Jan Zobec, sodnik Vrhovnega sodišča mag. Rudi Štravs in upokojeni sodnik mag. Janez Brank so potrdili, da je bil Masleša navdušen nad tem, da je bil ubiti zadet v čelo.

Vendar pa je politična garnitura, ki ščiti zločince in zanika zločine titoizma, te dokaze Masleševega odobravanja zločina gladko zavrnila in obšla 3. odstavek 8. člena Zakona o sodniški službi, kjer piše, da »sodniki, ki so sodili ali odločali v preiskovalnih in sodnih postopkih, v katerih so bile s sodbo kršene temeljne človekove pravice in svoboščine, po izteku svojega mandata ne izpolnjujejo pogojev za izvolitev v sodniško funkcijo.«

Tedanji pravosodni minister Aleš Zalar je leta 2010 poniglavo branil Maslešo, češ da »kot dežurni preiskovalni sodnik, ki je vodil ogled kraja smrti ene ustreljene osebe, ni odločal v preiskovalnem postopku, v katerem bi bile s sodbo kršene temeljne človekove pravice in ni verificiral nobene usmrtitve prebežnikov preko tedanje italijansko-jugoslovanske meje.«

Toda šlo je za zločin in ker ga Masleša ni spoznal, je zločin zanikal in ga odobraval. Torej je sploh preprečil možno sodno obravnavo zločina.

Tako Masleša kot Zalar in vsi, ki so podprli Maslešo, so s tem zanikali enega najhujših zločinov, ki se je dogajal na mejah proti Zahodu v letih od 1945 – 1991. Zato so krivi tudi po 2. alinei 297. člena Kazenskega zakonika, po katerem je kaznovan tisti, ki »zanika, zmanjšuje pomen, odobrava, omalovažuje, smeši ali zagovarja genocid, holokavst, hudodelstvo zoper človečnost, vojno hudodelstvo, agresijo ali druga kazniva dejanja zoper človečnost.«

Branko Masleša se brani kot čredno bitje. Trdi, da ni samo on obsodil na smrt, da ni samo on, tudi drugi sodniki so legalizirali zločine na meji. Masleša nam pripoveduje, da je sodnih in drugih sodelavcev pri zločinu toliko, da pač ščitijo drug drugega. Res lahko rečemo: Branko Masleša in tovariši – tovarišija krvavih rok! Res tovariško kraljestvo smrti! In ne samo kraljestvo smrti, tudi kraljestvo laži in sprenevedanja, bežanja pred odgovornostjo!

Nemčija

Arhimedovo točko, ko država ne zanika več zločinov in ko se ne ščiti več zločincev, pa so glede zločinov na meji postavili v Nemčiji. Tam so zaradi ubijanja civilistov na meji obsodili tri funkcionarje in enega vojaka nekdanje Nemške demokratične republike. S prvo sodbo so bili obsojeni Fritz Streletz, namestnik obrambnega ministra, na pet let in pol, Heinz Kessler, obrambni minister, sedem let in pol, Egon Krenz predsednik državnega sveta, šest let in pol. Z drugo sodbo je bil vojak državne ljudske armade Nemške demokratične Republike zaradi ustrelitve begunca obsojen na deset mesecev zapora pogojno.

Sodbi je potrdilo zvezno sodišče in zvezno ustavno sodišče je ugotovilo, da sta v skladu z ustavo, prestali sta tudi presojo evropskega sodišča.

beri dalje ...