Še vedno vztrajam pri tistem, kar sem zapisal pred dnevi. Sevanje tokratnih lokalnih volitev na vseslovensko raven bo ostalo sorazmerno skromno. Volilni spopadi so se odvili preveč razdrobljeno in so tudi preveč raznoliki, da bi bilo drugače. Kljub vsemu ima volilni večer svoje zmagovalce in svoje poražence. Najopaznejši bo gotovo vnovični triumf Zorana Jankovića, četudi je s curljanjem uradnih rezultatov nekoliko zbledel. Župan je prvič padel pod šestdeset odstotkov, in to ob zgodovinsko nizki volilni udeležbi.
“Vstajenje” Kanglerja in SLS
To bo seveda nujno sprožilo vprašanje, ali ne bi bila desna sredina ob bolj profiliranem kandidatu, takšnem, kakršna je bila pred dvema letoma in pol Mojca Kucler Dolinar, zmožna izsiliti celo drugega kroga, kar bi bil v prestolničnih razmerah velikanski uspeh. Mogoče skrivanje za znamko “neodvisnosti” vsaj v ljubljanskem primeru ni bilo modro. Vrhu vsega so Jankovićevi izgubili še absolutno večino v mestnem svetu. Kajpak to ne bo bistveno okrnilo moči gospodarja prestolnice. Skupaj z njim sta med sijočimi zmagovalci njegova kolega iz Kopra in Celja, veseli pa se ravno tako lahko četrti iz ekipe velikih lokalnih šerifov iz leta 2010, Franc Kangler, ki mu je uspelo vsaj drobno vstajenje. Andrej Fištravec ostaja, potem ko je prepričljivo prevladal v spopadu za vstajniško dediščino in niso Rižnarju in Dobrili ostale niti drobtine, sicer veliki favorit.
Med strankami se lahko izkupička veselijo predvsem v Slovenski ljudski stranki. Ne le, da so poleg neodvisnih, ki jih je letos več kot kadar koli doslej, v prvem krogu dobili največ županov, 8,5 odstotka glasov na volitvah občinskih svetnikov je bistveno več kot na zanje nesrečnih parlamentarnih volitvah. Poleg njih si bodo oddahnili še v Slovenski demokratski stranki, za katero lokalne volitve kljub vsemu niso pomenile žeblja v krsto julijskega neuspeha. Z dobrimi štirinajstimi odstotki glasov so razmeroma prepričljivo prehiteli vse druge politične stranke. Rezultat je sicer za dobro petino slabši kot leta 2010 in ima še nekaj drugih pomanjkljivosti, a relativni zmagi se ne gleda preveč v zobe. Niti v primeru, če bo v drugem krogu z Antonom Štihcem poražen zadnji župan kakšne mestne občine z njihovo podporo, in niti ob opažanju, da jim tokrat ni uspelo v svoj tabor prinesti nobenega bleščečega županskega skalpa. V nekaterih občinah, kjer so bili nekoč glavni igralci, denimo v Šentjurju ali na Ptuju, so celo zdrsnili na prag obrobnosti. Večje presenečenje jim je morda uspelo samo s prebojem v balotažo v Trbovljah. Kar velja za demokrate, velja za desnosredinski blok v celoti. Z okoli tridesetimi odstotki glasov, kar je odstotek, enak doseženemu na parlamentarnih volitvah, a je tokrat nekako tretjina glasov pripadla neodvisnim listam, si je prilepil droben, toda pomemben obliž na veliko julijsko rano.
Simbolni poraz SMC
Vztrajam tudi pri svoji nedeljski oceni, da je med osrednjimi poraženci 5. oktobra Stranka Mira Cerarja. Razumem, da je na lokalni ravni bistveno teže vzpostaviti mrežo strankinih odborov kot samo stranko na državni ravni. A podatek, da med štiridesetimi strankinimi kandidati za župana ni bil izvoljen niti eden, govori zase. Prav tako dejstvo, da so se morali za primat na levi sredini vse do zadnjega prerivati s socialnimi demokrati, ki bodo v vsakem primeru osvojili več sedežev v občinskih svetih. (Seveda drži, da je SD med najbolje organiziranimi slovenskimi strankami.) Končno ni zanemarljivo, da jih je, kot kaže, v bitki za stolčke v ljubljanskem mestnem svetu za las prehitela celo SDS, čeprav je na državnozborskih volitvah v prestolnici za njimi zaostala vsaj za dvajset odstotnih točk.
beri dalje ...