Foto: Flickr.
V teh dneh sem znova obujal spomine na obdobje pred 25 leti. Leto 1989 je bilo namreč zaznamovano predvsem s padcem berlinskega zidu. Sovjetski imperij je razpadel, mnoge države vzhodnega bloka so se demokratizirale in otresle komunističnih struktur. Ponekod na miren način, drugje, kot denimo v Romuniji, pa s krvjo.
Kaj pa Slovenija, ki je bila tedaj še del Jugoslavije? Po burnem letu 1988, ki ga je zaznamoval proces proti četverici, je bila ta ista četverica s strani slovenske republiške (komunistične) oblasti pozvana na prestajanje zaporne kazni, na katero jih je obsodilo vojaško sodišče JLA. Nastajale so nove neodvisne družbeno-politične organizacije, ki se tedaj še niso smele imenovati »stranke«, pogajanja med novonastajajočo opozicijo ter SZDL niso obrodila sadov, če odštejemo eno samo skupno stališče, namreč podporo stavkajočim (albanskim) rudarjem na Kosovu. Nastajanje novih političnih strank, ki so kasneje sestavljale jedro Demosa, je na nek način tudi oslabilo delovanje tedanjega Odbora za varstvo človekovih pravic ter dotedaj močno aktivne ZSMS, ki bi lahko že leto prej postala močna opozicijska sila, če ne bi oblast tik pred kongresom posegla v dogajanje z aretacijo Janše, sicer kandidata za predsednika ZSMS.
A dogajal se je tudi postopen »sestop z oblasti«. Če je partijska vrhuška v začetku leta 1989 še zviška gledala na »fašistoidne manire« (po Kučanu) tedanjih novopečenih alternativcev, pa je kasneje začela njena aroganca polagoma plahneti. In to ne samo zaradi Slobodana Miloševića in njegove »jogurtne revolucije«, s katero je želel Jugoslavijo znova centralizirati. Zveza komunistov Slovenije (ZKS) se je tudi vse bolj zavedala, da po neuspelih projektih z usmerjenim izobraževanjem ter pritiski centralizacije – spomnimo, tedaj so se v SFRJ pojavljale močne tendence k spremembi zvezne ustave, ki naj bi posameznim republikam omogočala preveč samostojnosti, zaradi česar so slovenski književniki reagirali s t. i. pisateljsko ustavo, ki ji je po vsebinski plati pot pripravila 57. Številka Nove revije – ne bo mogla na svoji strani obdržati simpatij ljudstva. Še zlasti ne po tistem, ko je to isto ljudstvo dvignilo pest proti bojda lastni vojski, ki, mimogrede, ni priznavala slovenskega jezika. Prav tako se je partijska elita vse bolj zavedala, da Slovenija ne glede na svoj status najbolj razvite republike vseeno močno caplja za državami »gnilega kapitalizma«, kamor so se čez mejo valile kolone potrošnikov v Trst, Gorico, Trbiž, Celovec, Pliberk, Gradec…
Kaj torej storiti, da bi tudi v primeru poraza vseeno obdržali oblast? Prva priložnost se je ponudila že spomladi: Slovenci smo se tedaj na neposrednih volitvah odločali o tem, kdo nas bo zastopal v predsedstvu SFRJ in tudi o tem, kdo bo v mandatu 1989-1990 Titov naslednik, saj je bil za to nalogo na vrsti slovenski predstavnik. Potem ko je oblastno sito do končnih volitev spravilo na dan dva kandidata (do tedaj skoraj neznanega dr. Janeza Drnovška ter partijskega kandidata Marka Bulca, sicer tasta sedaj nove kandidatke za evropsko komisarko Violete Bulc), je ljudstvo dalo glas Drnovšku. Slednji je hitro postal ljubljenec tako slovenske kot svetovne javnosti. Obstaja celo anekdota, kako je Drnovšek v vlogi predsednika (predsedstva) Jugoslavije prišel na praznovanje okrogle obletnice francoske revolucije v Pariz in se s tekočo španščino predstavil voditelju ene od latinoameriških držav, ki so bile pomemben del gibanja neuvrščenih. In je Latinoameričan takoj pocukal za rokav tedanjega ameriškega predsednika Georgea Busha: »George, poglej, tu je jugoslovanski predsednik, ki špansko govori bolje kot jaz.«
beri naprej >>>>
