Bogu je potrebno dati to, kar mu pripada. Cesar ni Bog. Evangelij je jasen: vsak poskus pobožanstvenja in absolutizacije svetne oblasti je nesprejemljiv. Istočasno pa ima tudi posvetna oblast pravice, ki ji pripadajo. Tudi kristjani imamo civilne dolžnosti. Ker nas Bog ljubi, nas vabi, da smo v službi človeške skupnosti, celo do te mere, da darujemo svoje življenje. Razpoznavno znamenje pristnega krščanstva je solidarnost z najbolj revnimi, preganjanimi in zatiranimi. Mar ni ravno to temelj našega misijonskega poslanstva?

V Regensburgu je papež Benedikt XVI., 12. 9. 2006, manj kot pet mesecev po začetku svojega pontifikata, spregovoril o razlikah med judovsko-grško-krščansko mislijo in islamom.

Muslimani so na papežev govor reagirali zelo agresivno: gorele niso le papeževe slike, temveč tudi krščanske cerkve. Od tedaj je bilo umorjenih na tisoče »krščanskih psov« v Libiji, Somaliji, Iraku, Turčiji in drugod po svetu. Soočamo se z islamom, ki ima za cilj z nasiljem in ustrahovanjem vsiliti svojo vero in družbeno ureditev celotnemu svetu, ter pobiti in izbrisati vse, ki se s tem ne strinjajo.

Zanimivo je, da so mediji in politiki napadali in obsojali papeža in ne islamistov. Karikaturisti in satiriki so papeža prikazovali kot Drakulo s krvavimi usti, kot prašiča, kot Satana, kot častilca Opice, pozivali so k njegovemu obglavljenju in križanju. Diplomati so papeža enačili s Hitlerjem in Mussolinijem. Francoski filozof Robert Redeker, ki je zagovarjal papeža je izgubil profesuro in se mora zaradi groženj islamistov, skrivati. Je dialog sploh možen, če ni dovoljeno postaviti ključnih vprašanj in izmenjati svojih pogledov? Glede na sedanje demografsko stanje in stanje duha se Kristjani v Evropi lahko začnemo pripravljati na to, da bomo kot manjšina živeli v državah s šeriatskim pravom; se začnemo pripravljati tudi na sekanje naših glav.

Kaj je papež v regensburškem govoru pravzaprav povedal? Povedal je, da je temelj vsakega dialoga razum, da je temelj resničnega dialoga verska svoboda, ki vključuje tudi pravico do spreobrnjenja, da je potrebno razlikovati med versko in politično oblastjo. Soočil se je z džihadističnim razumevanjem religije in povedal, da je sovraštvo in fanatizem patologija religije in je v nasprotju z Bogom. Bog se ne more veseliti krvi; brezumno ravnanje je Bogu tuje.

Sredi letošnjega poletja je izginila ena najstarejših krščanskih skupnosti v Iraku, v Mosulu oziroma Ninivah. Simbolično je, da ti kristjani govorijo aramejsko, torej tisti jezik, ki ga je govoril Jezus iz Nazareta. Kristjani so preganjani tudi v Siriji, Nigeriji, Pakistanu… Potrebno je biti natančen in jasen: preganjajo jih zaradi vere, tisti, ki jih preganjajo, mučijo in pobijajo so muslimani, islamisti.

Pred kratkim, 16 oktobra je bila zaradi »bogokletja« v Pakistanu na smrt obsojena Asia Bibi, kristjanka, mati petih otrok. V nekem pogovoru je rekla, da veruje, da je Jezus umrl za vse ljudi, in vprašala: “Kaj je naredi vaš prerok Mohamed, da bi rešil ljudi?” Te njene besede v Pakistanu, kjer je 97% muslimanov, in so kristjani zelo majhna manjšina, zadostujejo za izrek smrtne kazni.

Vrnimo se iz Mezopotamije, iz Niniv in iz Pakistana v Slovenijo, v leto 1945.

beri naprej >>>>