Devetindvajsetega oktobra Slovenija beleži zelo pomembno obletnico, ki pa gre še vsako leto mimo skoraj popolnoma neopažena. Tega dne pred 96. leti je bila na veliki narodni manifestaciji na Kongresnem trgu v Ljubljani razglašena odcepitev Slovenskih dežel od avstrijske monarhije. Z izdvojitvijo iz šeststoletnega okvira habsburških dednih dežel je Slovenija prvič v zgodovini postala državnopravni pojem in državna enota v okviru konfederalne Države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Dna dneva zatem je bila imenovana tudi slovenska Narodna vlada, prva v zgodovini. Kako to, da je ta, za narodno zgodovino tako pomemben datum prav vsako leto znova in znova prezrt? Kje se skrivajo razlogi za žalostno dejstvo, da je v javnih občilih omenjen kvečjemu v rubrikah vrste “Zgodilo se je na ta dan” skupaj denimo z obletnico dne, ko je z Revozovega tekočega traku prišla prva katrca?

V splošnem bi slovenski družbeni stvarnosti težko pripisali zaznamovanost z odsotnostjo komemoracij in proslav, vezanih na določene zgodovinske datume. Ne glede na mestoma dokaj vztrajne politične razprtije glede njihove vsebine, se vsako leto zvrsti običajna serija tovrstnih obeleževanj. Če se omejimo na takšne, ki se nanašajo na bližnjo preteklost, smo poleg obveznih vsakoletnih proslav dneva državnosti ter manifestacij ob 27. aprilu lahko vsako leto priča še mnogim manjšim ali niti ne toliko manjšim shodom, pohodom in ostalim podobnim dogodkom, namenjenim negovanju nacionalnega spomina. Tako kot že omenjena dan državnosti ter dan upora proti okupatorju, se tudi te komemoracije povečini navezujejo na dogodke povezane bodisi s slovensko osamosvojitvijo bodisi z narodnoosvobodilnim bojem oziroma drugo svetovno vojno.

Nekatere izmed teh dogodkov, še zlasti ko gre za uradne praznike, organizira ali vsaj podpira država, pri drugih ključno vlogo igrajo lokalne skupnosti, spet tretji se dogodijo v režiji različnih društev ter drugih civilnodružbenih asociacij ali pa celo povsem »spontano« in neformalno. V zadnjih nekaj letih smo tako nenazadnje lahko zapazili tudi razmeroma množičen pojav neuradnih in »spontanih« praznovanj 25. maja, nekdanjega dneva mladosti. Ne glede na njihov prvenstveno veseljaško-maškaradni značaj, ki jih – poleg same neuradnosti – v marsičem razlikuje od prej omenjenih »resnejših« proslav, so za ta zapis relevantna tudi ta praznovanja. Vsem razlikam navkljub gre tudi pri dnevu mladosti za organiziran ritual, čigar željeni učinek je vzbuditev občutka skupinske povezanosti ob osredinjenju in nanašanju na določeno »skupno« preteklo stvarnost. Gre za jasen poskus vzbujanja nostalgičnih čustev ob ustvarjanju idealiziranih podob določene preteklosti, kar vse služi graditvi kolektivnega spomina, utemeljenega na izročilih »ljudske revolucije«, »samoupravnega socializma« ter »bratstva in enotnosti«.

Prevlada NOB-ja v nacionalnem spominu

»Neumrlim« kot tudi na novo ustvarjenim izročilom ljudske revolucije bo nekaj prostora še posvečeno kasneje, poprej pa se vrnimo k splošni temi zgodovinskega obeleževanja ter popolni odsotnosti 29. oktobra 1918 v tem pogledu. Ta dokaj kričeč primer diskriminatorne selektivnosti slovenskega narodnega spomina namreč jasno razodeva tudi dve širši razsežnosti. Prva, najbolj očitna, je tako rekoč popolna prevlada obdobja po letu 1941 v javnem spominu. Druga, iz te izhajajoča, pa je zgodovinska pozaba obdobij pred tem, še zlasti tistega med leti 1918 do 1941.

Ozrimo se le po imenih ulic slovenskih mest! V marsikaterem izmed njih glavno ulico še vedno krasi ime maršala Tita, nekatera pa se lahko pohvalijo celo z njegovim spomenikom. Prestolnica Ljubljana bi, če tega ne bi preprečile »sile reakcije« v Ustavnem sodišču, celo skorajda bila deležna blagoslova nove Titove ceste. No, Ljubljana pa ima kljub temu Kardeljevo ploščad, kot tudi spomenike posvečene »ljudski revoluciji«. Nadalje lahko v vsakem malo večjem kraju opazimo celo množico skromnejših ulic – ter osnovnih šol – poimenovanih po osebnostih, povezanih z narodnoosvobodilnim bojem. Če odmislimo neznansko številčnost narodnih herojev, ki kaže na to, da mora v slovenski Valhalli bržkone vladati neznosna gneča, kot tudi vprašljivo herojskost nekaterih izmed njih, in če hkrati ljudem, ki so, tvegajoč svoja življenja v protiokupatorskem boju, priznamo upravičenost do »svoje« ulice, je še vedno samo razmerje med ulicami imenovanimi po udeležencih NOB ter onimi, ki nosijo denimo imena pesnikov in pisateljev nenavadno v korist prvih.

Če že literati, »sol slovenskega naroda«, v simbolni krajini marsikje na Slovenskem zasedajo manj vidno mesto od NOB, kako je potlej šele s politiki? Ko se človek napoti k iskanju uličnih imen, spomenikov in drugih obeležij, ki bi se nanašale na slovenske politične osebnosti pred letom 1941, se zgodovinska pozaba pokaže v vsej svoji »veličini«. V slovenski prestolnici, ki je šele pred kratkim dobila nazaj svojo Bleiweisovo cesto, je tako zaman iskati cesto, ulico ali trg, imenovan denimo po Lovru Tomanu. Pa čeprav so zaradi tega narodnega buditelja in državnozborskega poslanca v 60. letih 19. stoletja njegovi nemški politični nasprotniki deželo Kranjsko imenovali kar Tomanien. Ravno tako Ljubljana nima Winklerjeve, Šukljetove ali Šušteršičeve ulice. Še slabše je, ko se premaknemo v času naprej, v obdobje med obema vojnama. Tam je moč uzreti zgolj zevajočo praznino.

Predsednik prve slovenske narodne vlade Josip vitez Pogačnik tako denimo nima svoje ulice, ravno tako kot jih nimajo Gregor Žerjav, Albert Kramer, Ivan Pucelj ali Anton Korošec. Slednji je 30. maja 1917 v dunajskem parlamentu prebral besedilo Majniške deklaracije, bil predsednik Narodnega vijeća Države Slovencev, Hrvatov in Srbov, minister v večih jugoslovanskih vladah ter prvi (in zadnji) nesrbski jugoslovanski ministrski predsednik pred drugo svetovno vojno, kot tudi voditelj daleč najmočnejše slovenske politične stranke med obema vojnama. Vse to Antona Korošca nedvomno opredeljuje za največjega slovenskega politika v prvi Jugoslaviji, zelo verjetno pa tudi v celem 20. stoletju, kar pa, kot kaže, ni dovolj za počastitev z uličnim poimenovanjem. Ne v Ljubljani in ne v Sloveniji. Lahko je razumeti, zakaj je bila skromna ulica, imenovana v Koroščevo čast po njegovi smrti leta 1940, po komunističnem prevzemu oblasti hitro preimenovana. Malo težje je razumeti, zakaj se danes, več kot 20 let po koncu komunistične diktature, slovenska prestolnica še vedno ne more pohvaliti z Avenijo, ali vsaj Ulico Dr. Antona Korošca.

Pozaba medvojnega obdobja

Kaj torej razodeva slovenska simbolna krajina, zaznamovana na eni strani z nepregledno množico obeležij NOB, vključujoč mnoge še vedno prisotne izrazito revolucionarne motive, na drugi pa z dokaj skromno prisotnostjo spomenikov zgodnejšim obdobjem ob hkratni popolni odsotnosti nanašanja na obdobje prve Jugoslavije? Vtis, kakršnega dobi nepoučen opazovalec, je, da so Slovenci kot narod stopili na zgodovinski oder šele z narodnoosvobodilnim bojem in da pred tem, vsaj v političnem oziru, ni bilo ničesar omembe vrednega. Razen seveda ječanja pod jarmi »ječe narodov« Avstrije, za njo pa »zaostale«, »polkolonialne« in »velikosrbske« Kraljevine Jugoslavije. Gre za splošno amnezije slovenske nacionalne zgodovine pred letom 1941, kot tudi zelo selektivno spominanje časa po tem letu, pri čemer ulice in spomeniki še zdaleč niso edini odraz zamegljenega zgodovinskega spomina. Pomnim denimo anketo izpred kakih 10 let, v kateri so ljudje ocenjevali posamezna desetletja 20. stoletja, zančenši s 30. leti, glede na »stopnjo svobode«. Petdeseta leta so v »nesvobodnosti« (štirideseta so bila iz ankete izpuščena) dosegla nezavidljivo drugo mesto, medtem ko je večina vprašancev na prvo mesto postavilo trideseta. Nadaljnji komentar ne bi smel biti potreben.

beri naprej >>>>>