Ponovno smo bili obveščeni, da se je število prebivalcev Slovenije zmanjšalo. Veliko več ljudi se je izselilo, kakor smo jih mogli nadomestiti z naravnim prirastkom in imigracijo. Od tu naprej je vsako govorjenje o ekonomskem okrevanju nesmiselno, kajti ni in ne bo prave gospodarske rasti, če ne bomo imeli otrok.
Otroci so najboljši bencin za gospodarsko okrevanje države, ker so po naravi potrošniki. Tisti pravi, dobri potrošniki. Za otroke je potrebna hrana, obleka, stanovanje, šolanje … Tu ne gre za luksuz, temveč za potrebne in koristne stvari, ki seštete pomenijo zdrav gospodarski temelj vsake družbe. Otroci se pa rojevajo trdnim zakonom, zdravim družinam, kjer se oče in mati trudita za ljubeč odnos. To pa je mogoče, če država podpre njuna prizadevanja s primerno družinsko politiko, ono pravo in resnično družinsko politiko in ne z ideološkimi »družinskimi« zakoniki, ki so napisani le zato, da koristijo eni privilegirani, moderni, samooklicani manjšini. Kadar družinski zakonik pišejo v zaprtem bunkerju, kamor zagovorniki družine nimajo vstopa, protidružinski ideologi pa, se nam ne piše nič dobrega.
Prvi ukrep za obnovitev gospodarskega življenja v umirajočih družbah je torej spodbujanje rojstva otrok, ki se začne pri zakonskem privilegiranju zakona med možem in ženo in mladih družin. Spodbujanje mora obsegati spremembo mentalitete celotne družbe do življenja, dolgotrajno davčno prijaznost, državno priznanje in to ne glede na to ali je na oblast taka ali drugačne oblast. V Sloveniji je to danes utopija. Najprej so družino uničevali komunisti, zdaj jo samooklicani »naprednjaki« s teorijo o spolih in istospolnosti. Po 75 letih praktičnega uničevanja družine, prihajamo zdaj s tem vlakom na končno postajo. Slovenija se prazni. Ljudje umirajo in mnogi mladi odhajajo v svet. V prazen prostor pa vstopajo tujci, ne le iz Bosne in Kosova, temveč iz celega, predvsem muslimanskega in afriškega sveta. Naša družba postaja še bolj raznolika, kakor je bila pod jugo-komunizmom, ko so bili naši »jugoviči« pravzaprav nam kulturno sorodni sodržavljani.
Nenehen priliv tujih ljudi pa postavi domačo etnično skupnost pred velike izzive. Najprej se postavlja vprašanje, »koliko tujcev zmoremo sprejeti«. Odgovor za Evropo se giblje tam okoli 10% prebivalstva. Drugače je čez lužo, kjer so priseljenci v večini. Razlika pa je tudi v tem, da v Evropo prihajajo ljudje, ki nočejo sprejeti nove identitete in je njihova integracija prevečkrat ničelna, drugače v Ameriki, kjer hočejo priseljenci postati »Američani«. V vseh Evropskih državah se zatika že pri obveznem znanju domačega jezikam, ki se postavlja samo od sebe kot naslednji problem, posebej velja to za slovanske in germanske dežele. A obvezno znanje jezika je le minimum, ki ga domačini smemo zahtevati od vsakega priseljenca. Če se priseljenec ni pripravljen dobro naučiti gostiteljevega jezika, potem bi se moral takoj izseliti … Druga stvar, ki jo smemo od vsakega priseljenca zahtevati, je spoštovanje navad, ki vladajo v družbi. Odnos do dela, do lastnine, do čistoče, do reda, praznikov … vse, kar sestavlja našo kulturo, zgodovino in identiteto, mora priseljenec spoštovati. K temu potem dodaja svoje osebne, družinske in verske tradicije, ki pa nimajo domovinske pravice v državi, ki si jo je izbral za prebivanje. Predvsem pa priseljenec nima pravice, da bi zahteval pravice, ki gredo »avtohtonim pravicam«. Čeprav je sredi Berlina »milijon« Turkov, le-ti tam niso in ne morejo biti manjšina. Morda čez 300 let, zdaj pa še ne. Turki so manjšina v Bolgariji, v Nemčiji pa ne. Prav tako ne morejo biti manjšina v Sloveniji državljani bivše Jugoslavije, ker ne živijo strnjeno na nekem ozemlju in tudi ne živijo pri nas toliko časa, da bi se lahko oblikovali kot manjšina. Čez 300 let, morda, danes prav gotovo ne. Dobro bi bilo, da se internacionalisti, ki zatirajo v Sloveniji svoj lastni narod in ga zaničujejo, tega spomnijo, da ne bi povzročali z govorjenjem o »novih manjšinah« še več nereda kakor ga že imamo, kakor je to storil Zalar na nekem svojem predavanju.
beri naprej >>>>>
