Krompirjeve počitnice so minile, hotelirji na obali in v slovenskih toplicah pa si zaradi rekordnega obiska manejo roke. Kar je- roko na srce- paradoksalno, če se, seveda, istočasno spomnimo na stotisoče, ki živijo v naši državi pod pragom revščine. Kdo ima potemtakem še denar, da si lahko privošči razkošje dopustovanja? Če seštejemo ena in ena, so, morda sindikalisti edini, ki se jim morajo hotelirji zahvaliti, da ne propadejo? Tovariši, ki državo držijo v šahu, so kot Martini Krpani, tako levosrčno in brez trohice posluha za realnost, se bojujejo za pravice in bonitete javnega sektorja! Majke jim!
A da ne bo pomote- ko rečemo ”javni sektor”, nimamo v mislih medicinske sestre, ki že nekaj časa dela za dve, si nabira nadure in lahko le sanja o plačilu le-teh. Niti nimamo v mislih gasilcev in vseh ostalih, ki so praktično vsak trenutek delovnega dneva, ne glede na to, letijo gnojne vile izpod neba ali nam voda zaliva kleti, v ” službi ljudstva”.
Težava preobilnega javnega sektorja so uradniki, o katerih zelo nazorno piše tudi Karel Lipnik. Uradnica, recimo ji Sonja, ima v spisku del in nalog točno določeno, katere papirje sme premakniti in katere ne. Četudi več kot polovico dneva gleda v zrak ali brska po internetu, ne sme odžirati delo svoji pomočnici št. Ena, Dve ali celo Tri. Ali svojemu svetovalcu številka Ena, Dve Tri, Štiri ali celo Pet. Sistem, ki so si ga postavili v državni upravi, je tako zapleten, da ga javni aparat komaj obvladuje. Zato ni čudno, da potrebujejo za skoraj vsak javni projekt, ki se ga lotijo, še kopico zunanjih svetovalcev. Če bi projekt izvedli zgolj zaposleni javni uslužbenci, grozi velika nevarnost, da bi kdo presegel pooblastila svojega delovnega mesta. Če bi- rečeno hipotetično- koga od zdajšnjega zunanjega svetovalca morebiti zaposlili, bi morali zanj ustvariti vsaj še tri delovna mesta, na katerih bi dodatni uslužbenci poskrbeli za birokracijo zaposlenega zunanjega svetovalca. Predlog ministra za javno upravo Borisa Koprivnikarja o skrajšanju delovnega časa za dve uri med vrsticami tako pomeni, da je zgolj v ožji državni administraciji približno 1.800 preveč zaposlenih, ki državo na leto stanejo okoli 45 milijonov evrov.
Slovenski birokrati se v času računalnikov obnašajo tako, kot da bi še zmeraj uporabljali leseno računalo in glinaste tablice.
beri naprej >>>>
