V času, ko je na slovenskem začelo tleti in počasi tudi goreti nekaj, čemur bi lahko zaradi vztrajnosti pripisali zgodovinski pomen – pot h koncu navideznosti pravne države, je pomembno, da izpostavimo kakšnega od normativnih stanj te navideznosti. Ker je dela veliko, nekje pa je vendar treba začeti, se bom v tem prispevku omejil zgolj na ozko vprašanje širšega problema.
Sam sem pristaš uporabe pojma vladavina prava. Vendar zaradi ne nepomembnih razlik med tem in pojmom pravna država izrecno poudarjam, da bom v tem prispevku, razvidno tudi iz naslova, zaradi lažjega razumevanja, uporabil slednjega.
Ni skrivnost, da je avtonomija šolskega prostora pri nas v praksi bolj ali manj mrtev pojem. Prav tako ni več skrito, da je vsebina materije pri določanju šolskega kurikuluma, oblikovanju učbeniških seznamov, pri določanju vsebine učiteljevega angažmaja, pri naboru oblik in načinov dopustnega posredovanja znanja ipd., skratka vsebina okvirov dovoljenega delovanja konkretnega šolnika, utemeljena na etatistični ideologiji vsemogočne in nezmotljive oblasti, osoljene s prvinami skrajnega pragmatizma. Pri nas je zato nekaj povsem običajnega, biti nemočen pri odkrivanju, spoznavanju in še bolj pri razumevanju problemov in dilem sodobnosti. Zaradi pragmatičnega pristopa, usmerjenega k zadovoljevanju kratkoročnih interesov, vzniklih iz hedonistične paradigme, ki zavrača presežno, so predlagane rešitve na mnogih segmentih družbe napačne, škodljive in zastarele. Polomija bančnega sektorja, ki je hkrati siamski dvojček polomije gospodarstva, v Sloveniji govori sama zase. Pri nas rešitve ne vodijo v prihodnost, ne stremijo k napredku, temveč nas vračajo v obup preteklosti. Vračajo nas na pot, ki smo jo s skrajnimi napori nekoč že prehodili; iz brezna katere smo se nekoč že uspeli izvleči. Danes spoznavamo, da nam ni uspelo postaviti stvari na mesto, ki jim gre in tako zanamcem zravnati poti v prihodnost.
Naj v času priprav na ustoličenje novega ljubljanskega nadškofa za uvod opozorim na njegovo prvo javno izjavo po papeževem imenovanju, da bi se verouk v župnijah ovrednotil enako kot kakšne druge obšolske dejavnosti, na primer krožki. Mislim, da gre za pomemben poudarek bodočih prizadevanj. Izjava pritrjuje dejstvu, da uresničevanje verske svobode, sploh na področju vzgoje in izobraževanja, pri nas ne sledi modernemu konceptu nevtralne laične države, kot ga poznajo zahodne demokratične družbe. Kaže pa nadškofova izjava še nekaj: tako kot njegov predhodnik, se tudi sam ne namerava skriti pred razrešitvijo tega izziva državljanske neenakopravnosti, ki pritrjuje naslovni tezi.
Jedro tega prispevka se zato ukvarja z vprašanjem verske svobode v šolskem prostoru. Svoboda človekovega izražanja, ki jo lahko opisno determiniramo s svobodo misli, vere in vesti, je v okolju absolutne prepovedi katerekoli od slednjih zgolj mrtva črka na papirju. Zato je njen obstoj neločljivo povezan z vladavino prava (pravno državo).
Kot rečeno, ni dvoma, da verska vzgoja v šoli na Slovenskem ni urejena na evropsko, če hočete na civilizacijsko primerljiv način. Pri tem poudarjam, da je prepoved prostovoljnega verskega pouka kot dela uradnega šolskega kurikuluma izjemnega pomena. Učinek te prepovedi je po mojem mnenju ključen pri razumevanju drugih hendikepov vsebinskega liberalizma na Slovenskem. Nepriznanje, da smo ljudje različni, da smo nekateri verni, nenazadnje, da v Sloveniji živimo tudi katoličani in hkrati sovražno nasprotovanje katoliški Cerkvi in njenim vernikom, posebno pri priznanju pravice do udeležbe v javnem diskurzu, katerega pomemben del se vrši prav v šolskem prostoru, je posledica totalitarnih konceptualnih fundamentov, na katerih temelji ta prepoved.
beri naprej >>>>