Slovenci smo poznali veliko odličnih in sposobnih posameznikov in pravnikov. Vse preveč pogosto pozabljamo na tiste izmed njih, ki se niso uklonili totalitarističnim ideologijam in žrtvovali za slovenstvo ter demokratično in pravno državo ne samo svoje poklicne poti, temveč tudi dobršni del svojega življenja. Tistih, ki so živeli in vizionarsko zagovarjali oziroma se borili za te vrednote v časih, ki jim niso bili naklonjeni. Nekateri so upognili hrbtenico in se prilagodili novim časom, drugi pa so se do zadnjega borili za demokratične ideale in zato plačali visoko ceno. Mednje sodi tudi profesor Boris Furlan.
Njegova življenjska pot se je začela v Trstu, se s študijem nadaljevala v Parizu, na Dunaju, Zagrebu in nazadnje v Bologni, kjer leta 1920 tudi doktoriral. Angleščine se je učil pri Jamesu Joyceu, ko je ta poučeval angleščino v Berlitzovi šoli v Trstu. Drago Jančar je po tem dogodku je napisal odlično novelo o Furlanu z naslovom Joycev učenec. Kasneje, po prvi svetovni vojni, je Furlan v Trstu opravljal odvetniški poklic, najprej kot pripravnik v odvetniški pisarni Josipa Vilfana, najvidnejšega tržaškega liberalca in borca za pravic slovenske in hrvaške manjšine v Italiji ter slovenskega poslanca v zadnjem sklicu italijanskega parlamenta pred njegovo ukinitvijo. Furlan je v teh letih postal najtesnejši Vilfanov sodelavec. Furlan se je sredi tridesetih let preselil v Ljubljano, kjer je bil izvoljen za izrednega profesorja. Ljubo Sirc, ki je bil leta 1939 njegov študent na ljubljanski Pravni fakulteti, se spominja, da so Furlanova »predavanja nastajala tako rekoč pred nami, da so se mu misli rojevale, ko je govoril. To jim je dajalo živahnost.« (L. Sirc, »Boris Furlan – moj profesor in soobsojenec«, v P. Vodopivec, Usoda slovenskih demokratičnih izobražencev, Slovenska matica, 2001, str. 99).
Med drugo svetovno vojno so ga italijanske oblasti v odsotnosti obsodile na smrt. Večino druge svetovne vojne je tako preživel v tujini, med drugim je tudi pripravljal oddaje za Radio Glas Londona. Furlan je tako preko Radia Londona pozival domobrance, naj se razpustijo in pridružijo partizanom. Furlan je bil politični liberalec, ki je v emigraciji tesno sodeloval z liberalnim krilom emigracije, ki se je zavzemal za zbližanje s partizani in Titom, pri čemer je bil nekaj časa minister v koalicijski vladi Tito-Šubašić. Po drugi svetovni vojni je Furlan nadaljeval svojo akademsko pot na Ljubljanski univerzi in postal dekan pravne fakultete, dokler ga ni konec maja 1947 aretirala Ozna, ker naj bi med drugim sodeloval s tujimi obveščevalnimi službami. Totalitarna oblast je Furlana aretirala med opravljanem funkcije dekana, tako da je bil s fakultete odstranjen na skrivaj. Pravi namen aretacije je bil obračun z Borisom Furlanom kot političnim nasprotnikom, cilj pa njegova fizična odstranitev.
Sončnega poletnega dne konec julija 1947 se je veliki dvorani Okrožnega sodišča v Ljubljani začel montirani sodni proces proti petnajstim obtoženim (t. i. imenovani Nagodetov proces). Na Tavčarjevi ulici so postavili zvočnike tako da je proces odmeval po celotnem ljubljanskem središču. Prijeti so bili obtoženi delovanja zoper jugoslovansko oblast. Med obtoženimi je bil tudi profesor Boris Furlan. Obtožnica mu je tudi očitala, da je kot prvi prevedel Živalsko farmo v slovenščino. Furlan je bil eden izmed treh prijetih, ki so jih obsodili na smrt.
Kasneje so mu kazen znižali, a je v samici kljub temu preživel 4 leta. Po osamosvojitvi in procesih demokratizacije leta 1991 je Vrhovno sodišče RS Nagodetov proces označilo kot namišljen, saj je temeljil na lažnivih obtožbah.
beri naprej >>>>
