Slovence je komunizem v obdobju od začetka druge svetovne vojne vse tja do padca berlinskega zidu v veliki meri spremenil v narod, ki živi v stalnem strahu pred jutri. Uspelo mu je s posnemanjem stalinistične revolucije, v kateri je s krutostjo in azijatsko slo po ubijanju presegel nacizem.
Izvedli so jo slovenski revolucionarji, izšolani na akademiji NKVD, imenovani po Feliksu Edmundoviču Dzerdžinskem (1877–1926), med njimi Edvard Kardelj, izključen z učiteljišča v Ljubljani brez opravljene mature, Ivan Maček izšolan za tesarja, Mitja Ribičič, Boris Kidrič, falirani študent na kemiji. Če sem koga izpustil, mi ne bo zameril.
Že v letu 1941 so pričele delovati v Ljubljani in okolici trojke VOS, ki so z umori odstranjevale pomembne Slovence in sejale strah predvsem med meščanstvom. Po kapitulaciji Italije so morijo razširili tudi na sever Slovenije in po vojni množično nadaljevali z morijo mladeničev in njih svojcev.
Ti pobiti mladeniči iz katoliških družin, predvsem z Dolenjskega in Suhe krajine, bi v letih po vojni imeli družine s povprečno več kot sedmimi otroki in tako v 60 letih povečali število Slovencev za 200.000, struktura prebivalstva se torej ne bi spremenila v takšni meri, kot se je.
Ta izpad delovne sile so skladno s svojim načrtom, kako bi sprli narode, začeli v Slovenijo vabiti tako imenovane južnjake, ki so imeli pri zaposlitvah in dodeljevanju najemniških stanovanj prednost pred Slovenci. To pa je samo povečalo sovražnost med slovensko, torej srednjeevropsko, in balkansko kulturo. To sovražnost je čutiti še danes, saj je rdeča poosamosvojitvena oblast »narodila« še nekaj deset tisoč izbrisanih. To pa so opravičevali, da s tem krepijo internacionalni delavski razred.Titova Jugoslavija, ki so jo zmagoviti partizani ustoličili, je razpadla v potokih krvi na osnovi mednacionalnega in medverskega sovraštva. Pogumnim in v lepšo prihodnost zazrtim Slovencem in poštenim priseljencem se lahko naš narod zahvali, da se je Slovenija izognila klanju, ki bi prizadelo našo mladino. Od majniške deklaracije leta 1988 naprej se je partija borila proti samostojnosti, vse o tem nasprotovanju je dokumentirano in opisano v knjižni obliki (Rosvita Pesek, Janez Janša idr.). Šele rezultat plebiscita je prebrisanega M. Kučana prisilil, da je začel sodelovati, predvsem zato, ker mu je začel Milošević dihati za ovratnik. S svojimi najožjimi sodelavci se je domislil prevare naroda z izjavo o sestopu z oblasti in le malo ljudi je videlo to prevaro. Po osamosvojitvi se je začela propagandna vojna, M. Kučanu so prišle prav njegove izkušnje iz časa, ko je bil predsednik propagandne komisije CKZKS. V akcijo je spravil ves medijski stroj. Spomnimo se jutranjega pozdrava na Radiu Slovenija, ko je Lada Zei pričela s pozdravom »Dober dan, žalost« in Kučanove večkrat ponovljene izjave proti pluralizaciji medijev, češ, naši mediji so notranje pluralni.
Narod je prevaral in ga še vedno vodi za nos od trenutka, ko je prelomil prisego, dano 6. decembra 1992, ta se glasi: »Prisegam, da bom spoštoval ustavni red, da bom ravnal po svoji vesti in z vsemi svojimi močmi deloval za blaginjo Slovenije« (104. člen Ustave Republike Slovenije).
Kako si on predstavlja ravnanje po svoji vesti in delovanje za blaginjo Slovenije, smo priče v zadnjih letih, ko mu uspe z ulico in sindikati onemogočati bolj desne vladne koalicije, ki so v svojih mandatih dosegale dobre rezultate z vrsto levih vlad in meteorsko nastalih strank, ki ne izpeljejo celotnih mandatov, propadejo na hitro in so v obdobju zadnjih šestih let pripeljale državo na rob finančnega in razvojnega brezna.
beri naprej >>>>>
