SMC deluje kot avantgardna Partija, ki pozna zakonitosti družbenega razvoja, zato državljanom ne more dovoliti, da bi živeli kot neodvisni in svobodni posamezniki. Na vodilna mesta so imenovani izključno partijski ljudje, ki so odgovorni zgolj istoimenski stranki in Miru Cerarju osebno. Edini program teh kadrov je začasna zvestoba in oportunistična prilagodljivost. Še nikoli ni bilo toliko “bega možganov” iz države in tako visoke stopnje negativne selekcije, katere najvidnejše utelešenje je vaški posebnež Erjavec v vlogi zunanjega ministra. Edmund Burke, oče modernega konservativizma, je državam, kot je danes Slovenija, že več kot pred 200 leti namenil naslednje besede: “Gorje deželi, ki bi noro in brezbožno zavrgla civilne, vojaške ali verske usluge nadarjenih in krepostnih ljudi, ki so ji dane v okras in ji služijo, in bi obsodila na temo vse, kar naj bi odsevalo državni sijaj in slavo. Gorje tudi deželi, ki se približuje nasprotni skrajnosti in ima nizko izobrazbo, ubogi ozki pogled na stvari in umazano koristoljubno dejavnost za zaželeno lastnost voditeljev.” Ni kaj dodati: nesposobnost slovenskih političnih voditeljev vodi Slovenijo v bankrot in v brezno gospodarske katastrofe. Neučinkoviti državni kapitalizem, pomanjkanje tujih investicij, paralizirajoči socialni mir na rovaš novih kreditov in zgodovinsko reformno zamudništvo dokazujejo, da smo pred četrt stoletja sicer izvedli politično osamosvojitev, nismo pa uresničili zahodne reformacije.
Zdaj je menda že jasno, kam merim: slovenska levica, ki je že doslej povečini vodila vlade, je danes v sedlu bolj kot kdaj koli in primerljiva le še z enopartijsko Kučanovo oblastjo. Počuti se tako močna, da namesto liberalnih reform štirje predsedniki države, vlade, Državnega zbora in sveta napovedujejo ustavne spremembe, s katerimi si bo državo še bolj ukrojila po svoji podobi in postavi. Ta napoved dokazuje, kako je država dejansko v slepi ulici – finančno je zavožena, Cerar, Pahor, Brglez in tovarišija pa ne vedo ne kod ne kam in so znani le po eni sami izjemnosti: izjemni neuspešnosti. V takšnih razmerah Slovenija niti ni več vredna svetovalske pomoči Bruslja in odprtih finančnih linij. Vsak nov nasvet, vsak nov kredit in vsaka nova pomoč samo razširja možnost, da se levičarska politična elita izogne neizogibnemu – dokončnemu padcu slovenskega veliko-državnega socializma s tovarišijsko inačico sistemsko-koruptivnega kapitalizma vred. V tem okviru je vlada SMC vlada najsposobnejših arhitektov ruševin, ki bodo še te zravnali z zemljo. Politična arbitrarnost korupcije povezuje vse ravni državne oblasti, tako da tej – v posmeh Cerarjevim predvolilnim etičnim pridigam – preostajajo le še različne zvijače, dnevno objavljane prek vladnih medijskih trobil z Delom na čelu.
Še enkrat poglejmo, kaj glede tega pravi Burke: “Kadar pa ljudje mislijo, da lahko te uboge zvijačnosti priskrbijo sredstva proti zlom, ki sledijo iz zloma temeljev javnega reda in iz tega, da spodkopljejo, ali pa dopustijo, da spodkopljejo principe lastnine, bodo v razrušenju svoje dežele zapustili melanholijo in trajni spomenik učinkom nesmiselne politike in domišljave, kratkovidne in omejene pameti”. Domišljava in kratkovidna politika slovenske politične elite je v šestih letih krize spodkopala lastninska načela in temelje javnega reda. Zato oblast slabih ljudi ni nekaj, do česar smo lahko brezbrižni.
Več lahko preberete na Portalplus.
