Pripis uredništva: objavljamo nadaljevanje javne korespondence med Antonom Tomažičem in Francetom Cukjatijem, tokrat odgovor na prispevek Popolnega politika ni in ga ne more biti.
Spoštovani Tone!
»Popolnega politika ni in ga ne more biti,« praviš, in še kako prav imaš. Tudi politiki so navadni ljudje. A tudi to je res, da smo ljudje različni. Eni bolj drugi manj sposobni, eni po srcu boljši, drugi slabši, a Gaussova krivulja pozna tudi ekstreme. Najdemo tudi skrajno dobre, poštene in požrtvovalne ljudi, pa tudi skrajno zlobne, nepoštene in sebične. Tudi v politiki srečamo vse mogoče ljudi, čeprav moramo biti pri moralni presoji posameznika zadržani, ker nimamo vpogleda v njegovo notranjost.
Ni problem, da so politiki navadni ljudje. Problem je, če tega ne vidimo in ne upoštevamo. Kako krivično in za državo škodljivo je, če vse politike po dolgem in počez enačimo, obsojamo in preklinjamo. Škodljivo je tudi, če vse politike, ki se prištevajo »našemu« nazorskemu krogu, s slepo dobrohotnostjo hvalimo in kujemo v zvezde. Brez zrele kritičnosti volivcev ni zrele demokracije.
Kot vsakega človeka tudi politika lahko do neke mere spoznamo, če se nam »razodene« po svojih besedah in dejanjih. Ni dobro, če do njega vnaprej zavzamemo skrajno pozitivno ali skrajno negativno stališče, še preden smo ga spoznali »iz njegovih del«. Bolezen, da ne rečem prekletstvo, slovenskega političnega prostora je prav v tem, da večina volivcev nekritično in vnaprej sprejema podobo, kot nam jo o posameznem politiku ponuja medijsko enoumje. Manipulaciji z volivci pa vedno sledi manipulacijo z državo.
Tudi sam sem na podlagi teh ali onih medijev včasih prehitro zavzel pozitiven ali negativen odnos do posameznega politika in sem moral kasneje, zaradi »njegovih del«, svoje stališče spremeniti. Z razliko od tebe pa se nisem nikoli tako poglabljal v nabor slovenskih politikov, da bi si delal lestvico »Dobrih politikov«. Če bi si jo, bi danes na njej manjkal marsikateri »desni« politik, na njo pa bi bil uvrščen tudi marsikateri »levi« politik. Tudi svoje strinjanje z izjavami posameznih politikov nisem nikoli beležil in statistično obdeloval, ker moteča razhajanja čutim le pri stališčih o bistvenih problemih slovenske družbe.
Poglej. Gospodarski program NSi je zelo podoben programu SDS, ki je bil javnosti predstavljen že marca lani. Žal nam je bila vsiljena Patria kot predvolilna tema in mediji so dobili priložnost, da so lahko v celoti ignorirali SDS-ov predvolilni program. No, zaznali so vsaj gospodarski program NSi, ki slovenski politični javnosti, delno pohabljeni od socialistične miselnosti, ponuja nekaj bolj zdravih pogledov na probleme gospodarstva.
A ključni slovenski problem je v tem, da nobena normalizacija gospodarstva ne bo uspela, dokler se ne bomo rešili ujetosti v omrežje, ki obvladuje pomembne vzvode državnega gospodarstva, finančnih tokov, pravosodja, itd., kar se kaže tudi v dejstvu, da na javnih razpisih uspeva le politična, sorodstvena in prijateljska klientela. V pogovoru na TV3 (dne 24.12.2014) je nekdanji hrvaški sodelavec UDBE, Željko Kekič, razlagal, kako se je komunistični režim že kmalu po letu 1980 začel organizirano pripravljati na prehod v demokratični sistem, na koncu pa je rekel: »Danes smo priča temu, da moji nekdanji kolegi, ki so delali za UDBO, KOS… danes pretresajo države nekdanje Jugoslavije,« seveda preko obvladovanja pomembnih vzvodov oblasti.
Že leta 1996 je Parlamentarna skupščina Sveta Evrope v Resoluciji 1096 pozvala postkomunistične države k lustraciji in odpiranju arhivov tajnih služb ter takole opozorila na nevarnosti neuspešne tranzicije: »V najboljšem primeru bodo vladali oligarhija namesto demokracije, korupcija namesto vladavine prava in organiziran kriminal namesto človekovih pravic. V najslabšem primeru bi bila posledica lahko »žametna obnovitev« totalitarnega režima, če ne celo strmoglavljenje porajajoče se demokracije«. Se ti ne zdi, da je v teh besedah čutiti nekaj preroškega prav za Slovenijo?
Omrežje, ki se je »prešvercalo« v osamosvojeno Slovenijo, se seveda stara in zato skrbi tudi za svoj podmladek. Med kriteriji za izbor mlajšega kadra pa očitno ni osebnostnih kvalitet, kot so sposobnost, poštenost in privrženost evropskim vrednotam. Mnogi so si namreč vstop v privilegirano kasto kupili že z brezobzirno diskreditacijo Janeza Janše, kar je statistično dokazljivo. V takem moralno-političnem okolju ne more biti gospodarskega razvoja, kaj šele izhoda iz krize in država lahko samo še vegetira.
Vodstvo vsake zrele politične stranke bi se tega moralo zavedati. Danes govoriti o UDBI je po mojem mnenju še kako aktualno! Sem pač človek, ki ne more na silo mižati pred bistvom slovenskega problema samo zato, da bo mir in bomo »prijatelji«, polni leporečja in »žlahtnega« sodelovanja, ki na nek način pomeni sodelovanje pri ohranjanju sistema ugrabljene države. Z nobeno kozmetiko ne bomo ozdraveli, dokler nas bo v nacionalnih globinah izčrpaval maligni tumor.
Dragi Tone, morda sem ti s tem že odgovoril na vprašanje, zakaj menim, da »se je NSi pomaknila bolj v levo«? Naj te spomnim na izjave, kot so: »Novela arhivskega zakona ne bo zaprla, ampak še bolj odprla udbovske arhive«; Janša ni politični zapornik, ampak »politik v zaporu«; »NSi se mora končno osvoboditi sence SDS«, ker je menda za vse težave NSi kriva SDS oziroma kar Janša sam. Ali ni vse to besednjak strank, ki se po slovenskem pojmovanju uvrščajo v »levo« politično polje, iz katerega je vedno znova slišati refren, da je Janša kriv za vse težave Slovenije, iz česar naj bi logično sledilo, da če se ga dokončno znebimo, bomo dobili (komunistični?) »raj na zemlji«?
Seveda nimam kot zunanji opazovalec nobene pravice kritizirati ali nasprotovati sedanji politični usmeritvi NSi. Tako se je pač odločilo njeno vodstvo, ki kot kaže, uživa podporo svojega članstva. Imam pa svoje mnenje. Kot vsako stranko tudi NSi ocenjujem pač po tem, kaj njeno vodstvo govori in dela. Seveda se lahko motim in bil bi vesel, če me prepričaš v nasprotno. Sodim med tiste, ki bi si zelo želeli sodelovanja med strankama. In tako kot ti tudi jaz upam v bodočnost in sodelovanje slovenske pomladi, ki je zame sinonim za vse pristno demokratične stranke, tako »desne« kot »leve«, za vse, ki svoj nazor in svoje delo gradijo na vrednostnem sistemu, vgrajenem v Evropsko pogodbo in Slovensko ustavo ter premorejo višjo stopnjo empatije in poštenosti.
Lep pozdrav,
France Cukjati
