Med najpomembnejše odlike idealne pravne, svobodne in demokratične države sodi njena pluralnost. Država mora zagotavljati pluralnost na vseh ravneh javnega življenja. Pluralnost v demokratični družbi se uresničuje tudi tako, da mora država zagotoviti financiranje javno veljavnih programov obveznega osnovnošolskega izobraževanja v zasebnih osnovnih šolah.
Ustavno sodišče RS je v torek razburkalo slovensko javnost, ko je javno objavilo odločbo št.U-I-269/12-24 z dne 4.12.2014 v kateri je odločilo, da je prvi stavek drugega odstavka 86. člena Zakona o organizaciji in financiranju, vzgoje in izobraževanja (ZOFVI) v delu, ki se nanaša na javno veljavne programe osnovnošolskega izobraževanja, neustaven (1. točka izreka odločbe). Državni zbor bo tako moral v enem letu odpraviti ugotovljeno neustavnost tako, da bo država stoodstotno financirala javno veljavne programe osnovnošolskega izobraževanja, ki jih izvajajo zasebne osnovne šole (2. točka izreka).
Vse od objave odločbe Ustavnega sodišča naprej lahko poslušamo različna prepričevanja, ki na trenutke celo mejijo na ustrahovanja o tem, kako bo sedaj poraslo število zasebnih osnovnih šol, ter da bodo javne osnovne šole izgubile tako učence in financiranje ter posledično tudi učitelje, ter da je slednje potrebno na vse načine preprečiti. Nekateri menijo, da odločba pomeni nadaljnji korak v poskusu rekatolizacije Slovenije. Nič od tega ne drži.
Ustava v prvem odstavku 57. člena določa, da je izobraževanje svobodno, pri čemer drugi odstavek istega člena določa, da je osnovnošolsko izobraževanje obvezno in se financira iz javnih sredstev. Torkova odločitev Ustavnega sodišča o stoodstotnem financiranju javnih programov na zasebnih osnovnih šolah sicer navidezno stremi k pluralizaciji osnovnošolskega izobraževanja, vendar se lahko strinjamo samo z njenim zaključkom in manj z njeno obrazložitvijo. Odločba Ustavnega sodišča ni tako vodotesna, kot jo želijo prikazati nasprotniki zasebnih osnovnih šol, saj je na več mestih slabo argumentirana.
…
Pluralizem oziroma pluralnost ponudnikov izobraževanja kot temeljno vseobsegajočo vrednoto, ki utemeljuje svobodo izobraževanja, zaman iščemo v odločbi. V svojem pritrdilnem ločenem mnenju ga sicer omenja sodnik Zobec, ki se sklicuje na 21. točko odločbe št. U-I-68/98 z dne 22. 11. 2001, kjer je Ustavno sodišče zapisalo, da »če naj bo ustavno zagotovljena pluraliteta nosilcev izobraževanja dejansko uresničena, je država dolžna ustvariti tudi finančne možnosti za to«. Pluralnost v svojem odklonilnem ločenem mnenju večkrat omenja tudi sodnica Korpič – Horvat, pri čemer žal ne pojasni, da se bistvo pluralnosti v izobraževanju skriva prav v enakem obravnavanju javnih in zasebnih izvajalcev javno veljavnih programov obveznega osnovnošolskega izobraževanja. Država z njihovim enakopravnim financiranjem uresničuje svojo minimalno obveznost oziroma ustavno jedro spoštovati, varovati in uresničevati svobodo izobraževanja. Država ima tako negativno in pozitivno obveznost uresničevati svobodo izobraževanja.
Tako šibka obrazložena odločba je morda posledica nesoglasij med ustavnimi sodniki, saj je bila odločba sprejeta s polariziranimi petimi glasovi proti štirim, kar sporoča, da so na sejah Ustavnega sodišča potekale burne debate. Zaradi tega je verjetno trpela tudi kakovost obrazložitve. V širšem kontekstu si je težko prestavljati, da bi zaradi odločbe v letošnjem letu nastalo na desetine, kaj šele stotine novih zasebnih osnovnih šol, ki bi izvajale javno veljavne programe. Če pa bi že nastale, bi bilo slednje več kot dobrodošlo, saj bi bilo s tem manj javnih osnovnih šol, za katere bi morala država zagotavljati, vzdrževati in obnavljati šolsko infrastrukturo. V takšnem primeru bi vse breme nosili zasebni ustanovitelji, pri čemer bi lahko država namenila več sredstev za kakovostno izvajanje programov.
Več lahko preberete na Ius info.
