Pozdravi iz bratske Venezuele

Pred kratkim se je s prijateljskega obiska v bolivarski republiki Venezuela vrnila delegacija naše najbolj revolucionarne politične stranke – seveda je govora o Združeni levici.

Po pričakovanju sta bila oba gostujoča parlamentarca polna pozitivnih vtisov o napredku, ki ga je socializem prinesel tej južnoameriški državi. Demokracija je tam tako rekoč v razcvetu. Vse negativne predstave, ki krožijo o tej deželi na Zahodu, pa naj bi bile – kakopak – zgolj rezultat imperialistične propagande. Tudi njihove težave so seveda posledica delovanja imperialnih središč moči ob sodelovanju njihovih domačih pomagačev. Sploh zmagovita je izjava enega od obiskovalcev, poslanca Mihe Kordiša, da v Venezueli “nimajo težav zato, ker so v socializmu, ampak ker so še vedno v kapitalizmu”.

Namišljeni raj

Očitno se zgodovina res ponavlja kot farsa. Tudi Sovjetsko zvezo so (vsaj na začetku) rade obiskovale razne “napredno usmerjene” osebnosti z Zahoda, ki so jim gostitelji skrbno načrtovano prikazovali “umetni raj” nove ureditve. Zato so bili navdušeni nad tem, kako je potekala “izgradnja socializma” (mnogi med njimi so sicer pozneje spoznali svojo zmoto), medtem ko so milijoni taboriščnikov v imenu te izgradnje garali, stradali in umirali v gulagih po vsej državi (da ne govorimo o vseh tistih, ki jih je pomorila sovjetska tajna policija).

Tudi povojna Jugoslavija je s svojo različico socializma mnoge fascinirala, češ kako tu delavci dejansko odločajo o svoji usodi. Za težave pa so bili tudi takrat krivi ostanki kapitalistične ureditve. Zato je bilo seveda nujno, da je partijska oblast imela celotno družbo pod nadzorom in da je sistematično izločala “sovražnike socializma”. A tudi to ni pomagalo, saj je režim razpadel natanko takrat, ko mu je (prosto po Margaret Thatcher) zmanjkalo tujega denarja.

Venezuelski socializem je tako kot vsi njegovi vrstniki zavozil “svojo” državo. Njegova edina “dodana vrednost” je bila klovnovski značaj njegovega utemeljitelja Huga Chaveza (treba je priznati, da je bil – za razliko od večine drugih diktatorjev – vsaj zabaven). Venezuela se po podatkih iz različnih raziskav uvršča ne samo med dežele z najnižjo stopnjo svobode, ampak tudi med tiste, kjer sta kriminal in korupcija najbolj razbohotena.

Dogaja se, da zmanjka najosnovnejših življenjskih dobrin, kot sta recimo pralni prašek in toaletni papir. Njeno gospodarstvo temelji skoraj izključno na velikih zalogah nafte, zato je zdaj, ko so cene tega energenta drastično padle, na robu bankrota.

Več lahko preberete na Planet Siol.