Pretekli teden je ustavno sodišče z večino 5 proti 4, kar na svoj način priča o pomenu sprejetega stališča, dokončno odločilo o ustavni neskladnosti Gabrove ureditve različnega javnega financiranja javnih in zasebnih osnovnih šol pri izvajanju javnoveljavnih izobraževalnih programov. Odločitev ustavnega sodišča je dvignila kar nekaj prahu. Kot običajno so bili komentarji zagovornikov javnega, kljub vrhunski argumentaciji sodnikov, na nivoju »desnosučnosti« aktualne sestave sodišča. Še isti večer je bivši šolski minister na nacionalni TV podučil vesoljno slovensko javnost, kaj je vsebina ustavno zagotovljene svobode izobraževanja in kako večina ustavnih sodnikov ni pravilno razumela dileme, ki je bila na mizi.
Hud hazard
Naslednji dan je spletni portal iste nacionalne TV objavil prispevek z naslovom »Polno financiranje zasebnih šol bo državo stalo 290.000 evrov več«, kar v času, ko se javnost bombardira s tem, kako se vsepovsod praska proračunski denar za recimo temu financiranje socialne države, ni prav nič vzpodbudno. Seveda je dejstvo, da je ta država otrokom in njihovim staršem več let kršila človekove pravice in temeljne svoboščine, ostalo zvito prikrito. S tem je državni proračun, če moji izračuni držijo, zaslužil dobra dva milijona evrov, upoštevaje dejstvo, da sta bili dve od skupaj treh zasebnih osnovnih šol ustanovljeni šele pred nekaj leti.
Jasnost zavzetega stališča dopolnjenega s pritrdilnim ločenim mnenjem pritrjuje dejstvu, da je imelo sodišče navkljub tesni večini lahko delo. Ne glede na to pa razrešitev tega spora hočeš nočeš odpira nova vprašanja. Na nekatera opozarja že sodišče. Tako naprimer ni razrešena dilema o ustavni skladnosti odsotnosti vsakršnega financiranja investicijskega vzdrževanja in opreme, potrebne za izvajanje javnega programa v zasebni šoli.
V nadaljevanju bom zaradi daljnosežnosti posledic te odločbe poskušal opozoriti na nekatere zanimive, iz nje štrleče poudarke.
Vsem dostopne osnovne šole
Dosedanja ureditev ni prestala testa legitimnosti. Oreh je bil strt že na prvi stopnički ustavnosodne presoje dopustnosti omejevanja človekovih pravic in svoboščin. Sodišče za takšno omejevanje človekovih pravic ni prepoznalo stvarno utemeljenega razloga.
Ustavno sodišče je brezprizivno, navkljub pomislekom nekaterih sodnic, ugotovilo, da ustava v okviru svobode izobraževanja zagotavlja pravico do osnovnošolskega izobraževanja, ki mora biti zaradi ustavne obligatornosti financirana iz javnih sredstev. Ustava zagotavlja učencem pravico do brezplačnega obiskovanja obveznega javno veljavnega programa osnovnošolskega izobraževanja, ne glede na to, ali ga izvaja javnopravni ali zasebnopravni subjekt. Tako obstoj javnih osnovnih šol ni več (sic!) nujen. Je pa nujen obstoj vsem dostopnih šol, ki tvorijo ustrezno javno dostopno mrežo osnovnih šol.
Ne glede na status šole se namreč v njej izobražuje ista skupina šoloobveznih otrok, zato se tudi sredstva porabijo za isto skupino otrok. Država namreč ne pobira davkov za delovanje javnih šol, ampak za izobraževanje vseh otrok in mladine.
1,6 še ni pluralnost
Statistični podatki, ki jih je v okviru svoje presoje uporabilo sodišče, kažejo na porazno stanje dejanskih možnosti za obstoj zasebnega osnovnega in srednjega šolstva pri nas. Tako je leta 2011 le 1,6 % vseh učencev osnovnih in srednjih šol obiskovalo javno veljavne programe, ki jih izvajajo zasebne šole. Teh je 0,7 %.
Pritrdilno ločeno mnenje in tudi eno od odklonilnih ločenih mnenj opozarjata na pomen dejanskega obstoja zasebnega šolstva pri nas, če naj bo sicer zagotovljena pluraliteta nosilcev izobraževanja. Iz tega izhaja, da obstoječ državni monopol javnega šolstva glede na statistične podatke morebiti zagotavlja splošno dostopnost, nikakor pa ne pluralnosti. Te ustavne zahteve, kot vidimo sedaj, ni mogoče doseči zgolj z delovanjem javnih šol.
Duh ustave
Skoraj šokantno je opravičevanje obstoječe ureditve nekaterih s sklicevanjem na različne ureditve oziroma sisteme v državah znotraj EU. Človekove pravice se namreč ne uresničujejo glede na bolj ali manj želen približek k ureditvi kakšne druge države. V Sloveniji se človekove pravice uresničujejo neposredno na podlagi ustave in zavezujočih mednarodnih pravnih aktov.
Liberalna država v ospredje postavlja svobodnega in odgovornega posameznika, ki mu pritiče polnost varstva in spoštovanja njegovega dostojanstvo. To je utemeljeno na preprostem izhodišču svetosti človekovega življenja. Pritrdilno ločeno mnenje se pri pojasnjevanju svobode izobraževanja, kot jo terja slovenska ustava in ki je drugačna od pojmovanja te v bivši totalitarni skupnosti, v opombi 6, ko skuša pojasniti duha slovenske ustave in temeljno konceptualno izhodišče na vladavini človekovih pravic utemeljene države, izrecno opre na pojem temeljske demokracije. Slovenska ustava, če povzamem, tako varuje suverenost človekovih pravic in temeljnih svoboščin in ne politične (samo)volje parlamenta ali (samo)volje večine volilnih upravičencev.
Ustavno zagotovljena svoboda izobraževanja, kot pojasnjuje pritrdilno ločeno mnenje, po naravi stvari zato izhaja iz posameznikove svobode. Iz svobode, da izbere, v kateri šoli, zasebni ali javni, se bo izobraževal, ne pa iz zakonodajalčeve volje, da namesto njega izbiro opravi sam in ga s tem, četudi posredno, sili k vpisu na javne šole. S tem so v bistvenem ovrženi pomisleki iz odklonilnih ločenih mnenj in mnogih nasprotnikov zasebnega šolstva o t.i. polju zakonodajalčeve proste presoje.
Načetost načela (iz)ločitve
Tako odklonilni kot tudi pritrdilno ločeno mnenje se v pretežnem delu ukvarjajo s povsem drugo dilemo. Ta je po mojem prepričanju ključna pri odkrivanju, kaj vse je bilo s to pobudo na kocki. Izplen glasovanja temu le pritrjuje. Navkljub nekaterim argumentom pritrdilnega ločenega mnenja, ki nakazuje pomembne distinkcije, ni mogoče spregledati dejstva, da iz nosilne odločbe sodišča iz leta 2001 (U-I-68/98), s katero so bili zacementirani ustavnosodni okopi delovanja zasebnega šolstva in še posebno vprašanje verouka v javni šoli, veje povsem drug duh. Bolje rečeno zatohlost.
Navkljub fantastični argumentaciji odklonilnega ločenega mnenja v zagovor nadaljnji zacementiranosti omenjenih okopov (sklicevanje na pravilo stare decisis) je z na novo sprejetim stališčem očitno razpadel odločilen razlog te zatohlosti. Zanimivo pri tem je, da ločeno mnenje že samo ponuja odgovor na svojo stisko.
S približevanju konca zatohlosti gre za očiten razvoj ustavnopravne misli pri nas. Če povzamem, gre za nov proces, ki prepoznava preteklost, vključno s spori, rešitvami, pomanjkljivostmi in napakami ter sedanjost, ki deli usodo preteklosti. Očitno je enačba razumevanja svobode na področju izobraževanja in vzgoje do sedaj vključevala hendikep zatohlosti totalitarne preteklosti. Če je ta botrovala nosilni odločbi, potem pomeni sprejeto stališče prvi korak k prepoznavi in odstopu od taiste preteklosti.
Če se ozrem na fundamente zgoraj opisanega duha osamosvojitvene ustave, ni dvoma, da na tnalu čaka tudi drugi bolj zanimiv del odločbe iz leta 2001. Morda bo takrat, tudi zaradi evropskega duha, ki veje iz dvoran Strasbourškega sodišča, vse od dokončne odločitve v zadevi Lautsi, razvoj ustavnopravne misli pri nas enotnejši.
Pripis uredništva: besedilo se povezuje s prispevkom Navideznost slovenske pravne države – I. del.