Razprava o privatizaciji nas vrača petindvajset let v preteklost – na začetek tranzicije.

Za duhovne dediče socializma je privatizacija simbolni konec sveta. Sveta, ki ga poznajo, razumejo, se v njem znajdejo in dobro živijo. Zato vsakič, ko bi lahko šla predaleč in postala nepovratno dejstvo, obudijo kult nacionalnega interesa, zabodejo nekaj vudujevskih igel v glavne politične lutke in za nekaj let odložijo svoj neizbežni konec.

Danes že petič tečemo isti krog nasprotovanja privatizaciji in iskanja drugačnih rešitev. Ker je zgodovina tista učiteljica, pri kateri največkrat ponavljamo razred, si je dobro osvežiti spomin.

Prvi krog: reševanje stare politične elite

Odločilna politično-ekonomska tema prvih let tranzicije je bila izbira načina privatizacije. Poenostavljeno rečeno je šlo za izbiro med dvema modeloma. Predsedniku prve demokratično izvoljene vlade, ki je danes politični veteran Evropskega parlamenta, je bil bližje model razdelitvene privatizacije, kjer bi vsi državljani dobili delnice skladov, na katere bi se preneslo državno premoženje z jasnim mandatom prodaje in razdelitve izkupička delničarjem.

Podpredsedniku takratne vlade, ki še danes piše peticije proti privatizaciji, je bil bližji model, ki bi obstoječim direktorjem omogočil državno kreditiran odkup podjetij in tako ohranil ekonomsko moč stare politične elite. Zaradi spora o privatizaciji je razpadla koalicija in zmagal je nekoliko prilagojen Mencingerjev model.

Kot dodatna zaščita starih elit se je del premoženja prenesel na dva državna sklada, prek katerih je politika ščitila in finančno podpirala prijateljske direktorje ter odstavljala neposlušne.

Drugi krog: reševanje matere vseh omrežij

Predsedniku Drnovšku, po katerem se ob današnjih norostih včasih kolca celo tistim, ki smo prvi kritizirali njegov gradualizem, se je pred vstopom v Evropsko unijo zazdelo, da je zasebna lastnina nujen del normalnega evropskega gospodarstva. Zato je napovedal popolno privatizacijo Nove Ljubljanske banke, matere vseh starofantovskih omrežij, ki se jih je že takrat prijelo precej natančno poimenovanje “udbomafija”.

Samozaščitni protiudarec je bil neverjetno močan in dobro odmerjen. Njegov vrhunec je bila celodnevna odprta razprava v državnem zboru, kjer se je pod krinko pogovora o osnutku državne razvojne strategije opevalo nacionalni interes in zahtevalo ohranitev vsaj četrtine naše najljubše banke v državni rokah. Seveda jim je uspelo.

Tretji krog: reši se, kdor se more

V demokraciji se vsaka oblast enkrat zamenja in tako smo pred desetimi leti dobili tudi prvo Janševo vlado. Začela je z napovedjo hitre privatizacije in jo, da ne bi bilo kakšnega dvoma o njenih namenih, utemeljila tudi z željo po razbitju starih kapitalsko-političnih omrežij. Načrti so se zlomili zaradi nasprotij v sami koaliciji in ker je bila skušnjava po zlorabi oblasti za oblikovanje lastnega omrežja močnejša od dobrih namenov.

Bilo je tako, kot da bi v kraško ponikalnico zlili nekaj veder rdeče barve in opazovali, kje bo spet privrela na površje. Mnogi so šele ob takratnem kadrovskem cunamiju dojeli, do kam vse sežejo lovke državnega vpliva v gospodarstvu – dolge roke sistema, ki je nastal na samem začetku tranzicije in so ga pozneje v svoj prid uporabile prav vse tranzicijske vlade.

Grožnja s privatizacijo in zamenjavo gospodarjev je bila dovolj prepričljiva, da so pripadniki starih omrežij dobili zeleno luč za prisvojitev vsega, kar se je dalo rešiti. Zato ni nič nenavadnega, da najbolj razvpite tajkunske zgodbe izvirajo prav iz tistih časov. Prevladalo je načelo, da je tudi prezadolžen in avanturističen zasebni lastnik boljši od države, če je lastnik naš, državo pa vodijo njihovi.

Četrti krog: reševanje bankrotiranega omrežja

Naslednja vstaja nacionalnega interesa je bila napoved referendumov proti zakonom o državnem holdingu in slabi banki. Oba sta imela določbe, ki bi močno omejile vpliv tranzicijskih omrežij. Državni holding bi postal lastnik in ne le upravljavec državnega premoženja, kar bi mu dalo precej bolj proste roke in vladi na primer preprečilo, da bi kot skupščina holdinga v zadnjem trenutku prižgala rdečo luč za že dogovorjene privatizacije.

Kot alternativo centralizirani slabi banki so isti krogi, ki gonijo zdajšnjo peticijo proti privatizaciji, vneto zagovarjali rešitev, da bi vsaka banka s pomočjo državnih garancij ustanovila svojo lastno slabo banko.

Ko danes prebiramo zgodbe o tem, kako so banke in različna omrežja poskusila uporabiti Družbo za upravljanje terjatev bank za kovanje dobičkov in reševanje samih sebe, nam postane jasno, za kaj je šlo. Prek notranjih slabih bank bi obstoječa omrežja še toliko lažje rešila svoje na račun vseh preostalih.

Peti krog: reševanje sistema socialističnega samoupravljanja

Z zdajšnjo peticijo proti privatizaciji je zveza borcev za nacionalni interes dobila svoj podmladek. Podmladek, ki niti ne skriva, da njegov cilj ni le ohranitev preostale državne lastnine, ampak vrnitev v socialistični gospodarski sistem. Le kdo je njih učil zgodovino?

Dobra novica je, da peticija vsaj za zdaj ni pretirano uspešna. Celo premier Cerar, ki smo ga pred volitvami in ob koalicijskih pogajanjih kritizirali zaradi nestališč in nepogajanj, je tokrat zmogel odločno besedo in jasno povedal, da se bo napovedana privatizacija nadaljevala.

Več lahko preberete na Planet Siol.