… Prejšnji teden se je vnela prava pravcata vojna med tistimi, ki so za privatizacijo in tistimi, ki so proti. Vzkliki, kdaj bo slovenski narod sprevidel, kako ga nateguje Evropa, so se vrstili tako v realnosti kot tudi v medmrežju, sodeč po komentarjih tako bolj kot tudi manj izobraženih, pa bi si človek mislil, da nas držijo pod ključem v ozračju kakšne Severne Koreje ali Venezuele. Znani podjetnik Igor Akrapovič naše trenutno gospodarsko stanje primerja z bolnikom, ki ga duši državna birokracija, stiskajo preobremenjene plače ter nefleksibilna delovna zakonodaja, za nameček pa mu razraščajoči se a obenem okosteneli javni sektor nalaga čedalje večje obremenitve. Za povrh nas množica zajedavcev izčrpuje do skrajne meje preživetja. Med njimi so na prvem mestu osebki, ki so tvorno sodelovali pri tako imenovani privatizacijski tajkunizaciji Slovenije, ko se je zagovarjalo nujnost domačih lastnikov, ki so prihajali iz krogov posvečenih posameznikov, katerim so bili dodeljeni popolnoma nezavarovani in večinoma do danes nepovrnjeni krediti. Zaradi njihove nesposobnosti ter pohlepa, uničenih podjetij ter izgubljenih delovnih mest, nosimo breme plačila tega eksperimenta slovenski davkoplačevalci.
Del slovenske politike z vsemi svojimi priskledniki, strici in tetami, še zmeraj živijo bolje kot kralji. Da navedem samo en primer, ki normalnemu človeku dviguje temperaturo: Emuni univerza v Portorožu, ki naj bi za 6000 evrov šolnine pod svojo streho združevala študente sredozemskih držav, je bil eden najpomembnejših mednarodnih projektov v času slovenskega predsedovanja EU leta 2008. Od ustanovitve pa do danes ima sicer okoli osem zaposlenih, pokasirali so več kot 4 milijonov evrov, v njenih službah se po pisanju časopisa Finance pasejo rentniki, grozljivo pa je to, da v vseh teh letih dotična univerza ni imela niti enega študenta. Pa je to samo en primer, kako mečemo denar skozi okno.
Vprašanja, kaj se dogaja pod streho UKC si ne upam niti postaviti, kaj šele, da bi nanj iskala odgovore. Kaj se dogaja med štirimi stenami Nevrološke klinike? Grozljivka z (ne)evtanazijo, ki je minule dni izbruhnila, mi ne da spati. A bolj kot psihopat med zdravniki me skrbi, da njegova navodila izpolnjujejo podrejeni. V razvpitem primeru, če smo prav razumeli – medicinske sestre….
Zakaj, za vraga, se pri nas bojimo podjetnikov, ki ob vsaki priložnosti ne objokujejo dobrih starih časov? Ki ne hodijo na raznorazna zborovanja in ne vzklikajo gesel »delu čast in oblast«. Ki ne bentijo čez »neoliberalizem« in ne pozivajo k odpisu dolgov, ne prisegajo na drugi tir kot na absolutno rešitev vseh naših težav, ki ne težijo s parolami, da nas želijo tujci kolonizirati, ne govorijo o izstopu iz evra in ne pridigajo, da se morajo podjetja preobraziti v zadruge? Živijo tukaj in zdaj, se trudijo zadovoljiti svoje kupce in s tem skrbijo za svoje zaposlene. Zadovoljni kupci pač prinesejo denar, ta pa prinese redne službe in redne plače.
Kolumnist Dejan Steinbuch se je pred dnevi na dolgo in široko razpisal o – kot sam pravi- estetsko dovršeni limuzini, ki bi jo marketinško lahko umestili med kupce iz vrst britanskega nižjega plemstva in stane najmanj petdeset tisoč evrov, pa se je bahavo razkazovala po Dražgošah, simbolu komunistične plebejske mitologije. Obiskovalci vsakoletne prireditve, ki je konec osemdesetih utonila v pozabo, potem pa so jo zaradi potrebe po ustvarjanju ideoloških napetosti med Slovenci sredi devetdesetih let ponovno obudili, so se umikali temu črnemu avtomobilu, ki je med titovkami in partizanskimi uniformami deloval kot NLP iz nekega daljnega planeta.
Preprosti, srčni ljudje, ki še zmeraj verjamejo v tovarištvo in enakost med ljudmi, se, žal, ne zavedajo, da so tisti, ki sedijo v takšnih jaguarjih, proti privatizaciji zgolj in samo zato, ker bi le-ta zadala smrtni udarec politiki klientelizma in korupcije.
Več lahko preberete na blogu Zarečeno.
