Foto: Jože Bartolj.

»Bolj ko gremo v svobodo, več zaporov in taborišč potrebujemo za sodelavce okupatorja in tudi za preostale okupatorje nemške narodnosti. Ne razumem popolnoma, kaj je bilo z njimi. Kot partizan sem imel pred osvoboditvijo občutek, da Slovenci v glavnem sodelujejo z nami, sedaj pa kaže, da jih je bilo kar precej proti nam in jih sodelovalo z okupatorjem.«

Tako je v svoji knjigi Pozna spoved – iz dnevnika slovenskega Oznovca, zapisal eden redkih spokorjenih članov nekdanje tajne službe Zdenko Zavadlav.

Zaporov o katerih govori Zavadlav in naj bi služili kaznovanju in zastraševanju politično nezanesljivih ljudi, je bilo samo v Ljubljani kar nekaj. Denimo v stavbi Slavije, na Miklošičevi, Beethovnovi, Metelkovi, Roški, Poljanskem nasipu… Od vseh teh so danes ohranjene samo celice na Beethovnovi 3, v nekdanji stavbi Ministrstva za notranje zadeve, nasproti slovenskega parlamenta in ustavnega sodišča. Vse ostalo je preurejeno, adaptirano, podrto, skratka za zgodovinski spomin uničeno. Tudi omenjene celice so bile v času ministra Lovra Šturma odkrite bolj po naključju, kot pa da bi jih iskali. Na srečo! Zato so se tudi ohranile in zato so danes razglašene za kulturni spomenik državnega pomena.

Najprej naj povem, da je stavba na Beethovnovi prazna. Je kot hiša duhov. Čeprav je v državni lasti, ni v njej nobenega urada, službe, komisije, ustanove… Služi le kot odlagališče pisarniške opreme, v njej so namerili vsebnost težkih kovin in zato se vanjo noče nihče vseliti. Morda to stavbo preganja tudi naša nepredelana zgodovina in travmatične usode ljudi, ki so jih tu zasliševali. Za njimi se je ohranil spomin na negotovost, strah in nečloveška mučenja v preiskovalnih postopkih. Ohranilo so se je tudi nekaj zapisov jetnikov na stenah celic, vendar pa se vidi, da so bile celice kasneje prebeljene. Če bodo nekoč res postale muzej, kot si prizadeva Študijski center za narodno spravo, ki s celicami upravlja zadnje leto, bomo morda lahko po prenovi, ko bodo sneli sprednji omet, pod njim našli tudi originalna sporočila iz časov, ko je z zapori upravljala Služba državne varnosti UDBA in pred njo OZNA.

Najbolj srhljiv je spust iz sveta normalnosti v svet senc. Ko se po stopnicah spustiš proti kleti, prideš do vrat, ki ti odprejo popolnoma nov svet. Vstop skozi ta vrata, pomeni vstop v nek drug, vzporeden svet, nek nadrealen svet, kjer se je čas ustavil v šestdesetih letih minulega stoletja. Za zaklenjenimi vrati se prikažejo celice s kukali. Celice v velikosti dva krat tri metre s kake tri metri visokimi stropi, so v slabem stanju in propadajo. V enem od prostorov je leseni pod popolnoma sprhnel in so iz njega odstranili tudi lesene lege, ki so bile zabetonirane v betonu. Dve celici sta bili očitno samici, saj nimata okna, na koncu je nekakšna umivalnica.

V te, od vseh pozabljene celice, bodo od srede 21. januarja naprej, za teden dni postavljena umetniška dela. Kot je zapisal eden od sodelujočih kipar Jiri Kočica, smo to razstavo zasnovali umetniki brez kustosov in brez običajne podpore »sveta umetnosti«. Nekoliko surovo, kot je bil surov svet jetnikov in paznikov. Brez običajne galerijske osvetljave, zlatih okvirjev, odvečnih besed…

Razstava v celicah UDBE, je sicer prvi del širše razstave, ki bo od 12. februarja na ogled v Zavodu sv. Stanislava, nosi pa več kot pomenljiv naslov »O čem razmišljaš Antigona?«. Gre za sliko slikarja in duhovnika Staneta Kregarja iz leta 1971. Ne pozabimo, da so Antigono, ki se upre kraljevemu ukazu, da ne sme pokopati svojega brata, zazidali v temnico pod zemljo, kjer vzklikne: »Nikdar več ne bo mi dano, da se sirota ozrem v Sonca sveto oko.«

Ko se zavemo tega detajla in ga navežemo na današnjo slovensko situacijo, nas osupne, kako je primer iz antike lahko sodoben danes. Toliko bolj se lahko tega zavemo, ker prav letos mineva 70 let od konca druge svetovne vojne, 70 let odkar po naši zemlji ležijo nepokopani Polinejki, naša Antigona pa je očitno zazidana v eni od neodkritih celic.

Morda jo bo prebudila umetnost. Morda bomo zaradi nje postali bolj občutljivi tudi mi. Jiri Bezlaj, Lojze Čemažar, Marjetka Dolinar, Jiri Kočica, Matej Metlikovič, Žiga Okorn, Janko Orač, Jošt Snoj in Jože Bartolj si bomo za to vsak na svoj nepopoln način prizadevali, ko bomo s slikami, kipi, ali zgolj umetniško intervencijo, napolnili vsak svojo celico. Tako bodo ti prostori po besedah Kočice, postali resonančni okviri zamolčanosti in naših iskanj izvirov, naše želje po življenju, ali kot je v naših razgovorih rekel drugi sodelujoči Matej Metlikovič: »Našo razstavo doživljam kot gesto sočutja in pietete do vseh, ki so morali izkusiti podobne stvari… poskus zdravljenja te rane v našem narodnem spominu.«

Omenjena razstava se umešča v kontekst civilno družbene iniciative »Resnica in sočutje 1945-2015«, s katero želimo po sedemdesetih letih vzpostaviti proces dokončnega slovesa od druge svetovne vojne ter z njo povezane državljanske vojne in povojnega nasilja ter odpreti prostor svobodnega, varnega in iskrenega medosebnega življenja za naše otroke. Trdno sem prepričan, da sta spraševanje vesti o dobrem in zlu ter dogovor o tem, kaj je prav in kaj narobe, temeljna gradnika vsake družbe in vir socialnega kapitala za sedanje in prihodnje rodove, ki ne želijo postati predmet ideoloških poenostavljanj in manipulacij, ampak živeti polno življenje, ki se lahko sooči z zahtevnimi izzivi časa.

Pri tem pa nam lahko pomaga tudi umetnost in predvsem družbeni angažma. Zato vabljeni na razstavo, ki bo v celicah na Beethovnovi 3 v Ljubljani na ogled teden dni, od 21. do 27. januarja dnevno med 17. in 19. uro. Vabljeni pa tudi, da se pobudi Resnica in sočutje pridružite tudi preko spletne strani.