Premier Miro Cerar se v svojih javnih nastopih in razlagah delovanja vlade rad sklicuje na koalicijsko pogodbo, ki naj bi usmerjala vrhovno izvršilno oblast v Sloveniji. Toda življenje gre svojo pot in to spreminja razmere, le-te pa neizogibno povzročajo prilagajanje strategije in politike strank, posebno tistih odločujočih, ki sestavljajo koalicijo. Zato je sedanja koalicijska pogodba nujno čedalje bolj prazen in s tem pogosto tudi neobvezujoč dokument.

Veliki spor v koaliciji, posledično pa v celotni politiki, je nastal o tem, kakšen odnos naj ima država do svojega premoženja. Gre za tisti del nekdanje družbene imovine, ki je ostal v lasti nove samostojne države, potem ko so preostali del olastninili oziroma so si ga na razne načine, pretežno s špekulacijami, pridobili po večini t. i. tajkuni. Državni zbor je leta 2013 sklenil, da država lahko proda 15 podjetij, ki so v njeni lasti, vendar se je v to t. i. privatizacijo vključila politika, ki se kaže in poskuša uveljaviti v dveh strateških izhodiščih. Premier Miro Cerar odločno izjavlja, da bo vlada prodala oziroma privatizirala vseh petnajst gospodarskih družb, kot je odločil parlament, ker bi v nasprotnem primeru Slovenija izgubila ugled in verodostojnost doma, v EU in nasploh v mednarodnih okoljih. Pritrjuje mu stranka Desus, drugi koalicijski partner, nasprotujejo pa Socialni demokrati, ki tudi sodelujejo v vladi.

Zoper omenjena stališča se je sestavila močna opozicija iz poslancev Združene levice, raznih društev, gibanj, organizacij in skupin, pa tudi posameznih državljanov. Vodita jo vodja poslanske skupine Združene levice v parlamentu Luka Mesec in ekonomist prof. dr. Jože Mencinger. Napisali so peticijo proti privatizaciji in razprodaji državnega premoženja, ki jo je podpisalo že okoli 12 tisoč državljanov. Nasprotniki privatizacije posebej odločno nasprotujejo prodaji Telekoma Slovenije, ki je ena najbolj uspešnih in finančno donosnih gospodarskih družb v Sloveniji.

Poslanci stranke Združena levica napovedujejo, da bodo privatizaciji državnega premoženja še vnaprej odločno nasprotovali, tudi s pozivanjem ljudi na demonstracije in z referendumom. Odločen nasprotnik projekta je tudi že skoraj 92-letni France Bučar, predsednik prvega parlamenta v samostojni Sloveniji. Po njegovem “se ne obnašamo kot narod, ki je zrel za lastno samostojnost. Slovenci nimamo odnosa do lastne države. Bistvo lastnine je razpolagalna pravica. Če nekaj prodaš, bo novi lastnik razpolagal s tabo, kakor bo želel in bo hotel”. V Sloveniji se torej soočata dve izhodišči, dve razlagi in dve zahtevi glede privatizacije oziroma prodaje najprej petnajstih gospodarskih družb ter pozneje morebiti tudi preostalih delov nekdanjega družbenega in z novo državo na novo organiziranega državnega gospodarstva. Obe izhodišči oziroma nameri se izključujeta in že povzročata spore v koaliciji in širše v slovenski politiki. Nastajajo nove razpoke v slovenski krizi. Domnevno nastaja ozračje, ki bi lahko povzročilo novo vladno krizo ali celo zahtevalo nove predčasne volitve.

Za nas Slovence, in seveda vse državljane, pa je zagotovo bolj kot lastninjenje in prodaja državnega premoženja, kar je izključno materialno-finančna zadeva, pomembno tisto, kar naj bi se zgodilo na nevrološkem oddelku Kliničnega centra v Ljubljani. Tam naj bi namreč neki zdravnik vzel življenje 83-letnemu neozdravljivo bolnemu pacientu. Opravil naj bi evtanazijo s snovjo, ki je domnevno povzročila smrt, kar pa razni izvedenci in zdravniške preiskave doslej niso mogli zanesljivo dokazati. Zdravnik umor pacienta, ki naj bi ga povzročil z anestezijo, zanika, primer pa bo obravnavalo sodišče. Toda tisto, kar je najbolj pomembno in boleče, je dejstvo, da so omenjeni primer v nekaterih okoljih, pa tudi v javnih občilih, izkoristili za to, da so začeli razpravo o koristi in primernosti evtanazije v primerih, ko gre za neozdravljivo bolne osebe. Tone Rode je v novi številki slovenskega katoliškega tednika Družina zapisal, “da so danes še kako potrebne jasne besede papeža Frančiška, ki poudarja, da je človeško življenje sveto, od spočetja do naravne smrti”. O tem v komentarju, objavljenem v Družini, razmišlja tudi teolog Tadej Strehovec. Opozoril je, “da del slovenske politike in medijev kljub jasnim odklonilnim stališčem evropskih ustanov odkrito simpatizira z evtanazijo v upanju, da bi s tem zmanjšali izdatke za bolnike in upokojence, prav tako pa vzpostavili družbeni položaj, v katerem se bodo bolni bali svojih otrok in svojcev in bodo bežali iz zdravstvenih ustanov v bolnikom bolj prijazne države. Takšen “krasen svet” slovenskih evtanazistov je treba zavrniti in ob tem podpreti stališča slovenske zdravniške stroke, ki je soglasno zavrnila ideje o uzakonitvi evtanazije, to je samomora s pomočjo. Sicer so tudi v Sobotni prilogi časopisa Delo pogumno zapisali, “da so se slovenski zdravniki v aktualnih izrekanjih kot eden postavili proti evtanaziji. Tako je tudi prav; oni so pač zadnji, ki se smejo z njo strinjati. V to pozicijo zdravnike postavlja tudi 2.500 let stara Hipokratova prisega, katere bistvo je brezpogojno prizadevanje za bolnikovo življenje”.

Več lahko preberete v Novem glasu.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

Sorodni Prispevki:

• J. Šušteršič, Reporter: Vlada naj zmanjša odhodke Nova vlada bo morala zmanjševati odhodke. Treba bo racionalizirati delovanje javnega sektorja. Število zaposlenih bo treba skrčiti za vsaj pet odstotkov in ukiniti podvajanja, ki...
• Ž. Turk, Čas-opis: Prioritete 2014−18 s komentarji Berem, o osrednjih političnih prioritetah Cerarjeve vlade za obdobje 2014−2018. Na kratko o najbolj izpostavljenih: Vzpostavitev politike medgeneracijske solidarnosti med različnimi skupinami državljanov (mladi−zaposleni−brezposelni−upokojenci in...
• R. Pikon, Finance: Nič nismo boljša država Da nam vlada ob­­ljubi boljšo prihodnost in sočasno podpiše dokument, v katerem se ne zaveže k nobenim pomembnim spremembam, je enako kot pljunek v obraz....
• M. Miklavčič, Zarečeno: V pajkovi mreži Prišli, sprogramirali, zmagali, je bilo geslo treh slovenskih dijakov, ki so v ZDA, na računalniškem tekmovanju z več kot 30-letno tradicijo, pometli s konkurenco. “Letos...