Četrt stoletja po izvirnem grehu se spet soočamo z istimi proti-privatizacijskimi prevaranti: tu je Mencinger, pa Kučan in njegovi pristaši v SMC, njegova rdeča SD in obe podružnici (penzionistična in mladinska ZL), mediji, Mladina, Štefančič, sindikati, borci itd. Šale ni: gre za oblast.

O zadnjih peripetijah okrog privatizacije je bilo – še posebej na Portalu Plus – v zadnjem času povedanega veliko modrega in tehtnega. Naj skromno dodam, da sem tudi sam z radoživim veseljem podpisal proti-peticijo za privatizacijo: njena vizija in nosilci so pravzaprav edina možnost za slovenski razvojni preboj.

Ker pa znane rdeče politične sile že četrt stoletja preprečujejo, da bi iz tega nastalo kaj več kot zgolj uboga nerealizirana možnost, me je Kizo nagovoril, naj v razsvetlitev današnjega položaja napišem, kako se je vse začelo. Zakaj? Zato, ker sem bil po milosti ali nesreči usode priča tem dogodkom. In res – če hočemo ugotoviti izvirne grehe slovenske privatizacije, ki so določili “smeri razvoja” samostojne Slovenije in skorajda uničili njene razvojne potenciale, potem se moramo vrniti četrt stoletja nazaj.

Piše se leto 1990, ko se zgodijo prve slovenske demokratične volitve. Na njih zmaga koalicija Demos, ki začne sestavljati novo vlado. Pri tem se je znašla pred resnim problemom: ali naj skozi lustracijo postavi povsem nove vodilne gospodarske strukture ali naj vsaj do neke mere uporablja obstoječe? Pod obstoječe se je štelo trdo jedro nereformiranih komunistov, ki so še vedno zastopali močne interese rdečih gospodarskih lobijev, podprtih z “udbovsko” ekonomijo. Znotraj Demosa so se pokazale ostre ločnice med liberalci (Ruplovimi demokrati, katerih dedič je dejansko Janševa SDS) in konservativci (Peterletovimi krščanskimi demokrati – danes: NSi): liberalnejši del Demosa je izpostavljal projekt osamosvojitve onkraj političnih razcepov, desni del pa je menil, da ima pred slovensko neodvisnostjo prednost zamenjava oblasti v podjetjih in nadomestitev rdečih s črnimi direktorji. Razprave o lustraciji so se znotraj Demosa kar razvnele, a jeseni 1990 je bil trenutek že zamujen – proces osamosvajanja je s plebiscitnim pospeškom dajal prednost ustvarjanju političnega in narodnega soglasja. Proklamirani cilj Demosove vlade je bila pravna država kot pogoj transparentne privatizacije, toda stranke vladajoče koalicije so si te želele veliko manj: v neredu “divjega vzhoda” so lažje manipulirale, korumpirale, arbitrarno klientelistično kadrirale in si skušale prisvojiti svoj delež bivše družbene lastnine.

Resnici na ljubo velja povedati, da se je Demosova vlada znašla v izjemno težkih razmerah: gospodarski krah, socialni nemiri, srbska blokada, ključni vzvodi ekonomije pa v rokah zvezne jugoslovanske vlade in slovenske Partije. Ko se je 24. maja 1990 prvič sestala nova vlada, je brez slavnostnega uvoda razpravljala o “preprečevanju zlorab družbene lastnine”, se pravi, o divji privatizaciji, ki se je v Sloveniji izvajala na podlagi zvezne Markovićeve zakonodaje ali mimo tudi te. Nova vlada je sklenila, da bo vzpodbujala zakonito preobrazbo družbene lastnine z določitvijo titularjev, toda rop se je nadaljeval. Podpredsednik vlade dr. Mencinger je oktobra 1990 vladni gospodarski program uvajal z ugotovitvijo, da kraje družbene lastnine ne bo mogoče preprečiti v celoti, zato se velja osredotočiti le na največje zlorabe. Mencinger je bil večkrat kritiziran s strani desnega pola Demosa, da preveč upošteva koncept privatizacije zveznega premiera Markovića, ki favorizira menedžerski odkup rdečih direktorjev. Zato slovenski premier Peterle v Ljubljano povabi ameriškega “čudežnega dečka” Jeffreya Sachsa, ki naj okrepi njegovo ekipo “ekspertov” iz pretežno emigrantskih krogov (Jože Bernik, Marko Kremžar, Boris Pleskovič in Dušan Šešok). Ko so ta imena pricurljala v javnost, je takratna opozicija (bivši komunisti-prenovitelji-SD, socialisti in mladinci-liberalci, katerih dedič je LDS in njene hčerinske stranke) Peterleta grajala, da je njegov poglavitni cilj izkoristiti procesa privatizacije in denacionalizacije v prid novega trajnega političnega gospostva.

Mencinger se kot podpredsednik Demosove vlade postavi na stališče opozicije: temeljni namen privatizacije je postopna dokapitalizacija in ne delitev, zato ostro zavrača sklade in zastonjsko delitev certifikatov. Sachs pa nasprotno izhaja iz predpostavke, da mora privatizacija naenkrat zajeti vsa podjetja, glavni titular družbene lastnine pa postane država (beri: Demosova vlada), ki v prehodnem obdobju nastavlja direktorje in upravne odbore. Notranji odkup je omejen, tako da zaposlenim in menedžerjem pripade do največ 15 % delnic brez glasovalne pravice. Vse ostale delnice gredo v Sklad za razvoj, kjer bi svoje deleže dobili vsi državljani Slovenije. Sachsov model bi onemogočil legalni nadzor rdečih direktorjev in starih struktur nad lastnino, Demosu pa bi brezplačna delitev delnic močno dvignila omajano popularnost. Poskusi kompromisa med obema konceptoma privatizacije niso bili uspešni: premier Peterle je zagovarjal Sachsov model delitve premoženja, podpredsednik vlade Mencinger in finančni minister Kranjec pa zaradi tega tik pred razglasitvijo samostojnosti užaljeno odstopita. Ker zaradi spora novega slovenskega privatizacijskega zakona ni, se nadaljuje divja privatizacija. Poslovodne strukture so večinsko v rokah bivših komunistov, ki ščitijo monopolni način organiziranja partijskih “svobodnih” sindikatov z namenom, da v podjetjih še naprej ostanejo neomejeni gospodarji. Rdečim direktorjem se pri njihovi divji privatizaciji lepo prilegajo z njimi tradicionalno zlizani rdeči sindikati, ki za plačilo svojih privatizacijskih uslug pričakujejo socialno varnost. Celo več – ko je Demos septembra 1990 v parlamentu skušal uveljaviti moratorij na divjo privatizacijo, je padec tega interventnega ustavnega zakona pripravil rdeči direktorski lobi.

Najboljši politični zastopnik tega lobija je bil predsednik takratnega predsedstva Kučan: nasledniki bivše partijske nomenklature so se navzven predstavljali kot levičarji, hkrati pa omogočali divjo privatizacijo in nastanek novega rdečega lastniškega sloja. Temu v prid je služila tudi spretna propaganda, po kateri so za gospodarsko in socialno krizo krivi zgolj novi Demosovi oblastniki, ne pa desetletja partijske diktature. Kučan je bil ne glede na ozka ustavna pooblastila najmočnejša politična figura, ki je lahko prek rdečih direktorjev, katerih privilegije je ščitil, in rdečih sindikatov, ki so grozili s splošno stavko, kadarkoli destabiliziral Demosovo vlado. Poleg tega je imel na javni sceni prvega ekonomista Mencingerja, ki je ognjevito zagovarjal Kučanovo stališče, da je treba rdeče direktorje pustiti pri miru, ker znajo dobro delati, zato je najracionalnejše, da ti postanejo lastniki nekdanjih družbenih podjetij. Zato so v vodilni stranki Demosa, pri Peterletovih krščanskih demokratih, upravičeno trdili, da so edini pravi desničarji “pravzaprav komunisti s tisočerimi obrazi”. Pod mizo pa se je dogajalo mešetarjenje: komunisti so Demosu dovolili denacionalizacijo in vrnitev večine tistega, kar je bilo po drugi svetovni vojni nacionaliziranega, v naravi, Demos pa je komunistom dovolil divjo privatizacijo po Markovićevi zvezni zakonodaji. Korupcija: stare politične sile so z denacionalizacijo podkupile nove politične sile, da so privolile v krajo družbene lastnine.

Več lahko preberete na Portal plus.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

Sorodni Prispevki:

• 25 let Demosa ali Demos ni končal svojega dela (VIDEO) Pripis uredništva: Besedilu je dodan videoposnetek Evropskega večera Lojzeta Peterleta v produkciji kabineta evropskega poslanca. Evropski poslanec Lojze Peterle je na tretjem Evropskem večeru  zaznamoval...
• R. Pesek: Od osamosvojitve do današnjih perspektiv V nedeljo, 23. marca 2014, je na 4. Evropskem večeru gostovala Rosvita Pesek. Z Lojzetom Peterletom sta spregovorila o osamosvojitvi, glede katere Rosvita Pesek meni,...
• B. Korsika, Požareport: Milan Kučan, feldmaršal afere Peinkiher Afera Peinkiher je kot pobesnela zver zdrvela po medijskem prostoru, kot nekakšen nori intermezzo vprašanja: “Janez Janša in zapor?”. Danes je že skoraj pozabljena, žal,...
• B. Vodopivec, Finance: Aktualni cenik nacionalnega interesa Dokončajmo tranzicijo. Dokončajmo privatizacijo. Končajmo ero dodojev. S privatizacijsko melodramo se mi ne bi več dalo ukvarjati, če ne bi za silvestrovo na TV ujel...