V zadnjem delu intervjuja z Vitomirjem Grosom (prvi in drugi del na povezavah) je govora o odnosu med katolištvom in liberalizmom, pomenu zasebne pobude in gospodarjenju v državi, ki pritiska z davki, vlogi medijev, zapletu in razpletu zgodbe o Slovenski hranilnici in posojilnici ter vprašanju sprave.

Kako vi vidite katoličane in njihov odnos do liberalizma? Mnogi katoličani so zelo zadržani, solidarni s socializmom … tudi papež je šel v to smer?

Papeža je treba razumeti. Cerkev je dejansko v hudih časih, po vseh malverzacijah, ki so jih določeni cerkveni dostojanstveniki delali, enostavno ne more in ne sme drugače ravnati, kot ravna. Mislim, da pravilno ravna. Prav je, da je prišel papež, ki je skromen, ki se je otresel kiča, vsezveličavnosti … Ljudem je to všeč, ljudje to radi vidijo.

Sam sem se držal enakih doktrin – bil sem edini neplačani župan mestnih občin do zdaj, pa sem bil devet let župan, v breme sebi, ne državi. Tudi kot poslanec sem bil do zadnjega neplačan. Vedno sem zastopal stališče, da naj ljudje, če so kam izvoljeni, tvegajo nekaj svojega premoženja za to, da bodo lahko delali za ljudstvo.

Ne vem pa, kaj ste mislili s »solidarni«. Upam, da ni šlo že tako daleč, da bi bili nekateri katoličani solidarni s komunizmom!

Kako pa vidite pomen zasebne pobude na različnih področjih?

Mislim da bi morali imeti, kar se tiče šolstva, zdravstva, socialnih institucij dvotiren, dualen sistem. Privatno in državno. Če privatno zadosti pogojem, ki jih država sprejme z zakonom, bi se ta področja z zasebno pobudo lepo razvila. Vendar pri nas velja še kup raznih podzakonskih in celo internih aktov, ki stvari strahotno otežujejo. Preveč birokracije je sploh poseben problem.

Če bi imeli privatno in javno šolstvo, bi se lepo dopolnjevali. Če je lastnik država, mora šolo plačati država, če pa je šola zasebna, naj država plača, kar od zasebne šole zahteva. Zasebna šola se bo prav gotovo potrudila, da bo učence, dijake in študente še dodatno kaj naučila, saj bo to sama plačala ali zaračunala s šolnino, na svobodnem trgu seveda.

Kakšna je po vaše vloga medijev v Sloveniji?

Novinarje po svoje razumem. Vsak človek mora jesti, prehraniti družino, imeti za eksistenco. Novinarji so pri nas v škripcih in se razmeram primerno obnašajo. Morajo narediti, kar jim naročijo lastniki časopisov, lastniki pa so ‘saj vemo, kdo’. Če pa se ne piše pričakovano, lastniki zamenjajo upravo, ki v novinarskih vrstah naredi spremembe v smislu pričakovanj komunistično-udbovskih lastnikov (razen redkih izjem) …

Podtikanje neresnic, to je laži, o nasprotnikih danes vsepovsod prisotnega komunistično-udbovskega upravljavskega ustroja Slovenije je bistvo teh pričakovanj. Tako kot drugim so take podle stvari podtikali tudi meni. Na primer glede odstavljanja ljudi. Res sem sicer odstavil nekaj ljudi na občini, ampak sem odstavil take, ki niso hoteli delati. Iz tega je nastal cel cirkus, največji pa takrat, ko so včasih celo nekateri komunisti potegnili z mano. Recimo direktorja Radia Kranj, g. Bajuka, sem pustil na položaju. Bil je korekten, poročal mi je, če je bilo kaj narobe, prišel je povedat, če je kdo nanj pritiskal. V redu sva sodelovala, jaz nanj nisem pritiskal, potem so ga pa kar ubili. Zjutraj so ga našli mrtvega. Prejšnji dan na koncu delovnika je bil še pri meni in mi je razlagal načrte za delo. Od policije sem zahteval preiskavo. Seveda niso ničesar preiskali, niti odgovorili niso. Se je pa začelo govoriti, češ, da je zaradi mene naredil samomor. Aleksander Ravnikar je o tem celo na pogrebu govoril. Vidite, skozi to sem šel.

Da ne govorim, kolikokrat so meni in družini grozili s smrtjo. Vi tega niste doživeli, upam, da tudi ne boste. Čeprav moram povedati, da se vse tako vrti, da se časi vračajo, z vsemi negativnimi vidiki. Slovenski komunistični mediji o takih stvareh seveda ne pišejo.

Pa vi otroke kaj pripravljate, da bi šli v tujino?

Ne, jaz jih pripravljam, da bi ostali v Sloveniji, ampak sem jim rekel, da če bo šlo tako naprej, pa drugega ne bo preostalo. Če bomo šli vsi ven … ne bo plač, ne bo davkov, ne bo državnega proračuna, če doma ne bo nihče delal. Komu in s katerim denarjem bo vladala slovenska komunistična klika?

Zadnjič sem na Peterletovem srečanju ob 25-letnici Demosa povedal, da imamo v Sloveniji pri dveh milijonih prebivalcev okoli 600 raznih kulturnikov s priznano zaslužno pokojnino, v Italiji pa je pri 66 milijonih menda le šest takih! Jugoslavija ni razpadla zaradi pisateljske ustave, prispevkov v Novi reviji in podobnega. To je razkroju le pomagalo. Jugoslavija je razpadla, ker so ljudje nehali delati, ker so obrtniki in mala podjetja nehali zaposlovati, oziroma so bili zaradi slabih gospodarskih pogojev prisiljeni zaposlene odpuščati. Velika podjetja pa so bila v Jugoslaviji vodena slabo in dajatev niso bila sposobna plačevati. Zato ni bilo denarja in je nastopilo popolno gospodarsko razsulo. Hvala Bogu, da smo Slovenci izkoristili to edinstveno priliko, od več tisoč narodov jih ima svojo državo manj kot dvesto!

Tudi sam sem prej imel sedem zaposlenih (kolikor je bilo v Jugoslaviji največ dovoljeno), nato sem imel enega, na koncu pa sem delal sam s svojo družino. Pa še obrtno združenje in kasneje občino sem vodil, vendar tako, da sem pred podpisom pregledal vsak dokument, vsako gradnjo od kanala naprej. Zato se nobena gradnja še ni podrla, ker smo enostavno ustavili dela ali pa smo uveljavili garancijo. Danes tako večinoma ne delajo. Liberalci delamo, drugi pa ‘talajo’.

Mrkaić je rekel, da se v Sloveniji ne da živeti. Če bo šlo tako naprej in če bodo ljudstvo stiskali z vedno novimi davki, potem bo v Sloveniji res nemogoče gospodariti in živeti.

beri naprej >>>>