Naslov kolumne sem si za nedoločen čas izposodil od Zveze zgodovinskih društev Slovenije, ki je s tem naslovom leta 2006 v Kranju priredila letno zborovanje zgodovinarjev. Kljub silno zanimivim prispevkom je neobdelanih ostalo še kar nekaj stereotipov in mitov. V nadaljevanju omenimo morda najpomembnejšega.

Dražgoški mit

Z bitko in dogajanjem v naslednjih letih po vojni se ne bom ukvarjal. Bolj zanimivo je, na kakšen način je to postala osrednja slovesnost dedičev Zveze komunistov Slovenije. K sreči je o tem pisal že dr. Bernard Nežmah januarja 2012 v Mladini: »Dražgoški politični govori so sicer najvišja oblika političnega prevarantstva. Ne zaradi zgodovinskih dogodkov, temveč zavoljo političnega marketinga, ki ga na dražgoški proslavi že leta zganjata Milan Kučan in Janez Stanovnik! Kako? Moža sta pač s srcem od pamtiveka na kraju simbolnega upora proti okupatorju!!! Stopimo raje v zgodovino. Kdo je bil glavni govornik v Dražgošah leta 1989? Tedanji šef komunistov Milan Kučan oz. predsednik predsedstva Janez Stanovnik? Nak, govoril je Andrej Verlič, sekretar ZSMS, medtem ko časniki niso poročali, da bi se svečanosti udeležil kdo iz slovenskega vrha. Pred tem je bila leta 1988 tako minorna proslava, da jo je ‘Dnevnik’ objavil na tretji strani celo brez fotke; govoril je le Tone Anderlič takrat predsednik ZSMS, nobenih drugih imen politike ni zabeležil časnik. Partija je nato ob pričakovanju prvih volitev popolnoma pozabila na dražgoški upor, saj je l. 1990 časnik ‘Dnevnik’ poročal o tekmovanjih v Dražgošah samo na športni strani. Med leti 1988 in 1990, ko je bil predsednik Slovenije, gospod Stanovnik še ni čutil potrebe, da bi grmel iz Dražgoš. A še slabša slika gre Milanu Kučanu. Če bi danes koga vprašali, katera asociacija mu pade na misel, ko zasliši Dražgoše, bi večina izstrelila Kučan! Kdaj pa je Kučan odkril srčiko odpora proti okupatorju? Med leti 1978 in 1986 časopisi med gosti ne navajajo njegovega imena. /…/ Je bil tovariš Kučan tako nizek funkcionar, da ga novinarji niso prepoznali? Nikakor, bil je predsednik slovenske skupščine (78-82) in član CK jugopartije (82-86). No, prvič je spregovoril kot novopečeni šef slovenske partije leta 1987, o čemer priča celostranski govor, posvečen v največji meri aktualnim političnim dogodkom. In potem ga ne najdemo na proslavi vse do leta 1992, ko v legendarnem govoru skupščinski predsednik France Bučar zapoje hvalo uporu, a obsodi zlorabo partijske prilastitve oblasti. Šele naslednje leto po padcu Demosove vlade odkrije Kučan svojo neuklonjeno ljubezen do Dražgoš.«

Tistega leta je Kučan na slovesnosti dejal: »Pravijo, da se tisto, kar ni zapisano v Enciklopediji Britanici, ni zgodilo. Dražgoše v tej najbolj znani enciklopediji žal niso omenjene. Pa vendar so se zgodile! Petdeset let in več to potrjuje množica ljudi ob tem spomeniku. Prav ti ljudje so razlog, da ostaja ta dogodek trdno zapisan v naš zgodovinski spomin. S svojim odnosom mu določajo vrednost in pomen.«. In ravno to je poanta Dražgoš. Najpomembnejši so ljudje, ki se tam zbirajo in, Bog ne daj, morda civilne žrtve te »legendarne« bitke, ki jih je do sedaj omenil le Mihael Prevc leta 2000.

beri naprej >>>>