Slovensko gospodarstvo se nahaja v globoki krizi in ne najde pravega izhoda. To dokazujejo parametri, kot so donosnost, ta je za podjetja v pretežno državni lasti praktično nična, BDP, BDP na zaposlenega in nesprejemljivo število brezposelnih. Še posebej je zaskrbljujoča in nesprejemljiva brezposelnost mladih. Na osnovi primerjave slovenskega gospodarstva z gospodarstvi primerljivih držav, Avstrija, Danska, Nizozemska, izstopa velika razlika v lastniški strukturi. Pri nas je neprimerljivo večji delež državne lastnine.
Do kolapsa komunističnega sistema v Evropi koncem osemdesetih let prejšnjega stoletja je prišlo predvsem zaradi njegovega neuspešnega gospodarstva. Gospodarski prepad med področjem tržnega in socialističnega gospodarstva, ki je sicer vedno obstajal, se je v teh letih začel naglo širiti in poglabljati. Kot primer lahko vzamemo naglo upadanje BDP v SFRJ in Sloveniji v letih 1985-90. Da tako ne gre več naprej so spoznali celo voditelji komunističnega bloka npr. Gorbačov s svojo »perestrojko«.
V Sloveniji se je po prvih demokratičnih volitvah oblikovana Demosova vlada jasno zavedala, da je potrebno neuspešno socialistično gospodarstvo v temelju reformirati, vendar so za temeljitejše reforme morali počakati do osamosvojitve Slovenije. Osnovna instrumenta za prestrukturiranje gospodarstva sta bila privatizacija in denacionalizacija s ciljem, da se slovenskemu gospodarstvu na evropskem in globalnem trgu zagotovi enak štartni položaj, kot ga uživajo njegovi konkurenti. Gospodarski cilji prve slovenske demokratično izvoljene vlade niso bili doseženi, zaradi sprememb v zakonodaji in gospodarski politiki, ki so jo uvedle naslednje vlade, predvsem vlade dr. Drnovška. Te so prekinile proces privatizacije in ohranjale nenormalno velik delež državnega lastništva. Kjer pa je do privatizacije prišlo, je ta potekala na osnovi amandmirane privatizacijske zakonodaje, torej beneficiranega notranjega odkupa delnic. Ta je vodil v »tajkunizacijo« slovenskega gospodarstva.
Zaradi velikega deleža državne lastnine in »tajkunizacije« se stanje slovenskega gospodarstva v zadnjih petindvajsetih letih ni kaj bistveno spremenilo. Še vedno je neučinkovito in nekonkurenčno, kar potrjuje v povprečju ničelna donosnost slovenskih državnih podjetjih in tudi zadnja mesta na mednarodnih lestvicah konkurenčnosti po uporabi sodobnih upravljavskih orodjih, učinkovitosti nadzornih svetov itd. Tudi recept za njegovo ozdravitev je isti kot je bil leta 1990 – torej privatizacija. Vendar cilj te privatizacije ne sme biti samo zmanjševanje javnega dolga, temveč tudi in predvsem povečevanje efektivnosti slovenskega gospodarstva. Temu cilju je nujno prilagoditi proces privatizacije in izbiro kupca. Idealno takega, ki bo poleg kapitala, prinesel tudi stabilno vodstveno strukturo z izkušenimi kadri, sodobna orodja upravljanja, sodobne tehnologije, možnost osebnostnega razvoja zaposlenih tudi z mednarodno kariero, dodatno prodajo na širšem mednarodnem trgu, razvoj mreže lokalnih dobaviteljev, sodelovanje z domačimi in tujimi institucijami znanja ter pozitiven vpliv na celotno lokalno okolje (zgled je lastniški vstop Renaulta v Revoz, kar je imelo pozitiven vpliv na celotno Dolenjsko, potrjeno s priznanji za poslovno odličnost, ki jih je prejel njihov dobavitelj TPV, lokalna bolnišnica in upravna enota).
beri dalje ...