Skoraj vedno preživim del poletja v Sloveniji, med letom pa sledim dogajanjem v domovini po internetu, po telefonu in elektronski pošti. Seveda se je v zadnjih štiridesetih letih marsikaj spremenilo, saj se je povsod. Zaradi sprememb in zato, ker sem po mnogih letih življenja v Ameriki navajen še nečesa drugega, me zbode v oči marsikaj, kar se mi zdi nenavadno, drugačno, nepričakovano. Tukaj je nekaj takih opažanj, (pripis uredništva: prvi del na povezavi).

O strankah, levici in desnici 

Zadnjič sem bral, da se je v Moldaviji podalo na volitve kar šestindvajset strank. Ne vem sicer, koliko jih je prišlo v parlament. Da se ubogemu volivcu ne zvrti v glavi! No, v Sloveniji ni tako hudo, je pa očitno še vedno preveč strank, od katerih jih kar nekaj ne pride v parlament, kar pomeni stran vržene glasove. Posledice razdrobljenosti so pa tudi nestabilne vlade. Upal bi si trditi, da so instantne stranke za enkratno uporabo slovenska posebnost. Najbolj čudno je pa to, da nemalokrat tudi zmagajo, čeprav jih se nekaj tednov pred volitvami ni bilo pri življenju. Ali Slovenci res tako radi kupujemo mačka v žaklju? Ta lahkovernost me spominja no zgodbe v časopisih, ko so pred leti v Sloveniji nekateri dajali denar raznim “strokovnjakom”, ki so jim obljubljali bajne zaslužke. Potem so pa z denarjem izginili ali pa bankrotirali. Prav tako dajemo usodo države v roke nepreverjenim “strokovnjakom” in s podobnim učinkom.

Seveda se take zadeve zgodijo tudi v Ameriki. Spomnimo se le afere “Madoff”, ko so čisto normalni ljudje zaupali denar investitorju, ki jim je obljubljal neverjetne dohodke. Podobno se lahko zgodi tudi v ameriški politiki, kot kaže primer Obama. Američani so izvolili za predsednika neizkušenega in nesposobnega človeka, kar Ameriki zelo škoduje. Po neuspešnem Bushevem predsednikovanju je bilo precej jasno, da bo izvoljen demokratski kandidat: “kogarkoli, samo da ni Bush.” Obamov največji dosezek je bil, da je v primarnih volitvah premagal Hillary Clinton, ostalo je bilo lažje. Mislim, da gredo volitve v Sloveniji po podobnem kopitu: “Kogarkoli, samo Janše ne.” No, potem pa res dobimo “kogarkoli”. Zanimiva paralela s Slovenijo je pa tudi ta, da je bil Obama predavatelj ustavnega prava (na University of Chicago), torej akademik, brez življenjskih izkušenj, nekaj podobnega kot sedanji slovenski premier.

V zrelih demokracijah je le nekaj strank, ki si pa morajo svoj obstoj zaslužiti. Ve se, kaj pomeni “levica”, “desnica”, “liberalci” in” konservativci”. V Sloveniji pa to ni tako jasno. Mislim, da je bilo v začetku toliko strank, da je zmanjkovalo primernih imen. Tako so si stranke nadele imena, ki jim morda niso čisto pristajala. ZKS je po mnogih metamorfozah pristala na socialni demokraciji, čeprav bi morda bilo bolj primerno ime “socialisti”, vsaj po njihovi uradni usmeritvi. Najbrž pa to le preveč spominja na prejšnje čase (SZDL, socializem) in je zato tvegano. Nato je prišlo obdobje odločnih besed kot “Zares” in “Verjamem”. Zdaj so v modi razne liste, kar pomeni, da so to grupacije, ki so zgrajene okrog osebnosti, ne pa na nekih temeljnih principih. To velja tudi za nekatere stranke z daljšim stažem, kar pa ni dobra popotnica za uspeh na dolgi rok. Spomnimo se, kaj se je zgodilo z LDS, potem ko je Drnovšek umrl.

Kaj je sploh “levica” v Sloveniji? Nasledniki partije? Saj to ni nikoli bila levica. Partijska nomenklatura se je s privatizacijo prelevila v kapitaliste, ki mečejo delavce na cesto, ne plačujejo prispevkov in plač, ropajo podjetja in si najemajo posojila, ki jih ne morejo odplačevati. In to naj bi bila stranka delavstva? Taka notranja nasprotja ne morejo trajati v nedogled. Po proklamacijah sodeč je edina levica ZL; ima neke ekstremne predloge, ki so izrazito levi. Žal so premladi, da bi vedeli, da smo to že imeli. Še zgledi Kube, Venezuele in Nicarague jih ne prepričajo.

Kaj pa “desnica”? Mislim, da je tam več trdnih temeljev, ampak kaj, ko so vsi vprek skregani. Najbrž je prostor za resno krščansko demokratsko stranko in se eno bolj sredinsko. Ena od težav, s katero se srečuje desnica, je ta, da nima dostopa do glavnih občil (“dominantnih medijev”). Če se pa o desnici kaj piše ali prikaže, je to skoraj gotovo v negativni luči.

Na žalost je že tako, da se ljudje največ naučimo iz svojih napak. Morda se bomo naučili tudi demokracije, ampak bojim se, da bo ta šola precej draga.

O anti-amerikanizmu

Zadnja leta so ZDA v splošnem na slabem glasu, kar je še posebno res v Sloveniji. Nekaj tega izvira še iz socialističnih časov, ko so bile ZDA in Zahod uradno sovražniki, v resnici pa so s posojili držali Jugoslavijo pri življenju in jo ščitili pred rusko okupacijo. Jasno, da to ni bilo iz dobrega srca, ampak zaradi strateških interesov.

Zdaj sta glavna vzroka anti-amerikanizma iraška vojna in podpora Izraelu. Vojna v Iraku je bila katastrofalna poteza Busheve administracije in ima hujše svetovne posledice, kot jih je imela vietnamska vojna. (Ta je sicer naredila veliko pretresov doma, drugače se je pa zadeva hitro polegla.) Zaradi svoje notranje situacije Amerika ne more odreči podpore Izraelu in to Izrael izkorišča. Res je, da so Palestinci v strašnem položaju in da trpijo ponižanje ter represalije. Po drugi strani je pa res tudi to, da se morajo Izraelci zanesti sami nase. Zgodovina jih je naučila, da ne smejo odločanja o svoji usodi nikoli prepustiti drugim. Če izgubijo ameriško podporo, jih kaj lahko pogoltne arabsko morje. Zato njihova neizprosna agresivnost.

Tu je še neki tleči anti-amerikanizem, ki je vedno prisoten. Amerika je namreč velesila in svetovni policist; policistov pa ljudje po večini ne marajo. Res je, da s svojo prisotnostjo Amerika kroji svet po svoji podobi in svojem prepričanju, vendar vzdržuje nekakšen red. To pa ni vsakomur po godu. Kaj naj bi bila zdaj in v bližnji prihodnosti alternativa? Združeni narodi? Za resne zadeve nefunkcionalna organizacija. Naj prevzameta to vlogo Rusija ali Kitajska? Prvič, vsaj za sedaj je ne moreta. Drugič, kdor bi imel za svetovnega policaja raje Rusijo ali Kitajsko, naj kar dvigne roko. Za vsak primer pa naj se prej vpraša za mnenje Poljake, Estonce, Litovce, Latvijce, Čehe, Slovake, Madžare ter bližnje sosede Kitajske. Kaj pa naj bi nadomestilo za ameriško vlogo v svetu? (Mogoče neko razparceliranje sveta, v katerem bi regionalni hegemoni sodelovali toliko, da bi vsa reč nekako funkcionirala. Za ZDA bi bila taka rešitev enostavna: zahodna polobla. Več napetosti bi bilo pa v Evraziji, kjer bi si Kitajska, Rusija in Indija stopale na prste.)

Beri dalje