Kako povrniti dostojanstvo nepokopanim mrtvim? je bila vodilna tema okrogle mize v soorganizaciji pobude Resnica in sočutje 1945-2015, Socialne akademije in Časnika, na kateri so ob moderaciji Jožeta Bartolja sodelovali ddr. Verena Perko, dr. Mitja Ferenc, Ljudmila Novak in Peter Sušnik.

Neposredna pobuda za pogovor je bil predlog Zakona o dostojnem pokopu, katerega genezo in namene je prestavila pobudnica zakona Ljudmila Novak. Glavni povod za pripravo zakona so pomanjkljivosti Zakona o vojnih grobiščih in njegovo neizvajanje, kar je na primerih pojasnil Mitja Ferenc. Po njegovih besedah obstoječi zakon že dvanajst let na terenu predstavlja izvor za številne nejasnosti, nedoslednosti in izgubljeno energijo pri evidentiranju grobišč. Po sprejemu zakona leta 2003 v Komisiji za reševanje vprašanj prikritih grobišč niso bili soočeni s tako množico grobišč (600) in so večino izkušenj pridobili med letoma 2006 in 2008, do odkritja Hude jame, ko je sistem zaradi nasprotovanja politike popolnoma razpadel. Huda jama je bila po njegovih besedah za državo očitno prehuda in procesi so se ustavili.

V tem obdobju so raziskal 152 grobišč, se lotili sondiranja, izkopov, prekopov, DNK analiz in vzpostavili metodologijo raziskovanja ter informacijski sistem. Ferenc pa opozarja, da ta medologija nima pravne osnove, ki jo poskušajo vključiti v predlog novega zakona, ki bi tako omogočil njihovo delo in zavezal Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, da bi delalo tisto, kar je po zakonu dolžno. Šele ko bodo prikrita grobišča označena v naravi, bodo izenačena z drugimi grobišči in bo omogočeno njihovo urejanje in vzdrževanje.

Verena Perko z vidika arheologije podpira ureditev, ki bi omogočila znanstveno metodologijo, s katerimi bi prišli do rezultatov in tako vrnili grobišča v naš kolektivni spomin. Zakon bi moral omogočiti, da se grobišča uredi, saj glede izkopa, hranjenja, ponovnega zakopa ni zdaj skoraj nič urejeno. Po njenih besedah lahko šele na podlagi analiz sledi vse ostalo delo in zahteve. Izpostavila je, da gre za madeže, ki se jih vsi narodi sramujejo in da so potrebni desetletni procesi ponavljanja in ozaveščanja, da se grozote sprejmejo kot skupna narodna dediščina.

Peter Sušnik je predstavil stališče Nove slovenske zaveze in najprej poudaril, da ne nasprotuje dostojanstvenemu pokopu, je pa zadržan do predloga zakona. Ugotavlja, da je po 25 letih jasno, da država nima volje urediti tega področja in da je potrebno najprej opraviti razpravo glede pripravljenosti države na tem področju. Sušnik je prepričan, da če ni volje državnih organov, da bi zakone izvrševali, ne pomaga noben zakon. Izpostavil je strah, da bi z zakonom žrtvovali resnico, da gre za žrtve kaznivih dejanj, tudi žrtev genocida in množičnih pobojev, ki ne zastarajo. Če torej forma nima prave vsebine, je bolje formo opustiti oz. če narod ni zrel, da bi sprejel resnico, počakati, da dozori.

Beri dalje