Neskončna zgodba. Kot roman nemškega pisatelja Michaela Endeja. NjegovaNeskončna zgodba je bila namenjena najstnikom in šolarjem, z ekranizacijo je potem dosegla svetovni uspeh. In bila je znanstvena fantastika. Kot E. T. V Sloveniji pa imamo različico te neskončne zgodbe, ki se vrti že 24 let, a ji še zdaleč ni videti konca. In ne, ni namenjena samo šolarjem in najstnikom, o njej pišejo in govorijo malodane že vsi. Da, spet o privatizaciji podjetij, pa čeprav smo o tem prav pred kratkim že pisali. Stvari pa postajajo iz tedna v teden bolj “vroče”, pritisk javnosti je vse hujši.
Vprašanje privatizacije, vprašanje Telekoma
Peticiji, ki so ju začeli zbirati nasprotniki in podporniki, sta že zbrali vsaka po več kot 10 tisoč podpisov. Zgodba teče okoli 15 podjetij, v katerih nastopa kot lastnik (tudi) država in jih je vlada Alenke Bratušek maja 2013 uvrstila na seznam za prodajo. To je bil eden od ukrepov, dogovorjenih z Evropo, s katerim je Slovenija obljubila, da bo zajezila naraščajočo krizo. Med vsemi podjetji, uvrščenimi na seznam, bi Telekom sam lahko v državno blagajno prinesel približno milijardo evrov vredno kupnino. Hkrati pa bi njegova prodaja za mnoge pomenila zaprtje pipice finančnega dotoka. Telekom, ki področje telekomunikacij še vedno obvladuje, je namreč eno izmed najbolj likvidnih podjetij v Sloveniji, to pomeni podjetje z zelo dobrim finančnim tokom oziroma podjetje, ki ima dotok sredstev iz naslova poslov. Zaradi tega je zanimiva “krava molznica” za številne zunanje izvajalce, svetovalce in podobne poslovneže, ki imajo dobro napeljano mrežo poznanstev. In prav to je eden od razlogov, zakaj bi morala Slovenija Telekom prodati. Da bi se ta mreža, ki se plete okoli njega, presekala.
Kako je Slovenija doslej privatizirala?
V kontekstu privatizacijskega vprašanja se je v prejšnjem tednu z intervjujem v Nedelu oglasil tudi ekonomist Franjo Štiblar, podpisnik peticije proti privatizaciji in eden od bolj poznanih obrazov na slovenskem ekonomskem parketu. V intervjuju je dejal: “Pravijo, da so podjetja v tuji lasti uspešnejša. Zdaj vam bom povedal nekaj, česar še niste slišali: res je, da so uspešnejša, a zato, ker so tujci kupili najboljša podjetja. Uspešna so bila že prej, zato ni nobenega razloga, da ne bi bila uspešna še naprej”. Gre za izjavo, ki je morda všečna in se dobro sliši, a je hkrati tudi precej zavajujoča. Prvič, slovenski trg je bil v času tranzicije in denacionalizacije zelo zaprt in težko propusten za tuje investitorje. Le manjšemu številu podjetij iz tujine je uspelo priti v Slovenijo. Pri tem je tudi res, da je med redkimi, ki so jih tujci le odkupili, veliko takih, ki so uspešni. Štiblar pa je zavajujoč, ko pravi, da so ta podjetja danes še vedno uspešna, ker so že takrat bila med uspešnejšimi. To ne drži. Podjetja v tuji lasti, ki so danes še vedno uspešna, svoj uspeh dolgujejo pametnemu, razsodnemu in podjetniškemu upravljanju, ne pa nekdanji slavi. Revoz (skupina Reanult) in Lek (skupina Novartis) sta dva taka primera.
Nekoč pa so bila tudi uspešna slovenska podjetja, ki so potem ostala v rokah države in njenih nameščencev ter klavrno propadla. Propadla pa niso zaradi čudnih zunanjih okoliščin, padcev meteoritov ali kake mednarodne zarotniške zalege. Propadla so, ker so novi (stari) lastniki z njimi ravnali kot svinja z mehom. In to ravnanje je bilo najbolj očitno v številnih primerih menedžerskih prevzemov. Cilj v teh primerih ni bilo dobro upravljanje, ampak oblast in zaslužki. Finančna kriza ni bila vzrok za propad teh podjetij, ampak samo kaplja čez rob. Finančna kriza nam je razkrila, da je cesar gol. Govorim na primer o gradbenih podjetjih, ki so bila v svojem sektorju dodana vrednost za slovensko gospodarstvo. V prvi vrsti mislim na SCT in Primorje, podjetja, ki so imela znanje, delovno silo in zelo dobro mehanizacijo. A so zaradi menedžerskih igric propadla. Se spomnite Elana? Ingemar Stenmark je svojih 86 zmag na belih strminah (rekord, ki še vedno drži) dosegel na slovenskih smučkah: takrat je bila begunjska firma malodane globalna znamka. Leta 1990 je Elan šel v stečaj, danes pa je že spet pred drugim stečajem. Tudi Pivovarna Laško ima svojo bogato zgodovino, ki jo je treba že več let reševati z davkoplačevalskim denarjem. Torej? Ne, tujci niso kupili vseh najboljših podjetij. Veliko tistih, ki jih niso kupili in so bila včasih dobra podjetja, so ostala v slovenskih rokah in šla potem v stečaj.
Ko bi imeli slovenske investitorje
Naslednjo Štiblarjevo izjavo v intervjuju bi sicer veljalo podpisati: “Težava je v ljudeh, ki vodijo podjetja. Zamenjati je treba vodstva, nastavljena po političnem kriteriju, ne pa prodati podjetij”. Ja, izjavo je veljalo podpisati pred petnajstimi leti in v pogojih normalnega tržnega gospodarstva. Res je, da je težava v ljudeh, ki vodijo podjetja. Zavajujoče pa je, da je dovolj nastaviti nova vodstva, ki naj ne bodo po političnem kriteriju. To Slovenija formalno počenja že dve desetletji. Brez uspeha. V podjetjih so se spreminjala vodstva, spreminjali so se nadzorni sveti, a politične igrice in izčrpavanje se ni nikoli zares sklenilo. Štiblar še pravi: naj prevzamejo slovenski zasebni lastniki. S tem se strinjam. A realno gledano, kdo od slovenskih zasebnikov bi lahko prevzemal velika podjetja? Težko bi v Sloveniji našli resne zasebne investitorje: če pa so, so seveda dobrodošli. Resni investitorji so taki, ki imajo lastna sredstva in ciljajo na dobiček z dobrim poslovanjem ter ne z izčrpavanjem podjetij. Privatizacija, realno gledano, ne more iti mimo tujih investitorjev. Slovenija pa se je prav teh v zadnjih dveh desetletjih na veliko izogibala. Uniona ni hotela prodati belgijskemu pivovarju Interbrew, tudi ko je belgijski KBC hotel odkupiti večinski delež Nove ljubljanske banke, je bil odgovor negativen. Zgovorno pa je, da so v bančnem sektorju v zadnjih kriznih letih najboljše rezultate pokazale tuje banke, pa čeprav z zelo majhnim tržnim deležem (Unicredit, SKB v lasti Societe General, Banka Koper v lasti Intese Sanpaolo).
In danes smo, kjer smo. Lepa hvala za neskončno zgodbo!
Pripis uredništva: V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.
